v bistvu je bil popolnoma navaden večer, ko se je umobolnica že relativno spraznila in se je lahko znebil tistega prisiljenega jebenega nasmeška, katerega je nosil zgolj zaradi tega da se je znebil vseh ljudi ki so ga opazovali kakor da bi bila kakšna žival. dobro, navsezadnje se je obnašal kot žival ko je bil v svoji primitivni obliki, in to je bila takrat ko je fukal, a navsezadnje je bil skoraj prepričan o tem, da so sami imeli še bolj perverzne igre doma, ki so jih samo pobirali od ljudi kakršni je bil on. vsi ljudje so bili umazani in prav nihče ni bil več popolnoma brezmadežno bitje ki ne bi zagrešil niti ene stvari v življenju. župniki so fukali, nune so se samozadovoljevale in zdravniki so pobijali zaradi zabave. takšno je bilo pač življenje in slej kot prej bi se moral vsak enostavno navaditi na dejstvo da vse skupaj ni jebena pravljica. kar pa seveda je bilo težko dokazati, glede na to da jih je večina živela v viziji da so okoli njih mavrice in samorogi ki serjejo še več mavric – včasih tudi dobesedno. kakorkoli, počasi se je sprehajal po hodnikih, ter si na roko vsul nekaj pomirjeval ki jih je spizdil iz police njegove osebne pomočnice, ali karkoli je že bila. navsezadnje jih ne bo tako zelo potrebovala, kajne? hitro jih je splaknil z nekaj požirki jebenega viskija ki ga je vedno hranil v majhni steklenički v njegovih žepih. okus je bil nagnusen, kar je bilo za pričakovati, a že čez nekaj trenutkov je lahko čutil kako opojno je vse skupaj delovalo na njegove noge, kako so začele počasi lebdeti in kako je počasi izgubljal kontrolo sam nad sabo, ter se vedno bolj spreminjal v človeka ki se je bolj obnašal po instinktu kot pa zdravi pameti. zato se je tako bolj nasmejal, ko je videl njegovo svetlolaso vilinko, kako je izstopila ven iz ene izmed terapevtskih sob. bila je ena izmed tistih oseb, ki očitno niso imele kaj proti, da je bil nasilen, da jim je dajal napačno upanje in da je enostavno delal po svojem čutu, kot pa svojem umu. hitro je stopil proti nje, ter jo zagrabil za roko, pri tem pa z drugo zelo počasi zdrsel po njenem telesu. »živjo, škrat moj,« je rekel počasi v njeno uho, ter se z sunkovitimi gibi prebil skozi vrata v moški wc, ki je bil kot običajno, prazen ter čist. precej čist. »saj vem da je to precej spontano, ampak saj vem da ne moraš reči ravno ne, kajne?« jo je vprašal, ter jo zabil ob steno, brez kakršne koli možnosti da bi se dejansko lahko rešila iz nastale situacije. saj ne, da je bil tako agresiven, a v tem trenutku je enostavno bil potreben. bil je potreben tistega občutka da se bo ravno kar znebil nagona, ki ga je dobil, in bil je potreben da je čutil vsaj nek užitek – pravzaprav, po tistih tabletah, da je sploh kaj čutil. enostavno potreboval je to, in vedel je da njegova svetlolaska ni imela kaj proti, ali pač? »saj veš da ni lepo, da odstopiš tako toplo povabilo k nečemu, kajne?« ji je rekel, ko se ga je skušala rešiti iz grobega oprijema. »in danes bom enkrat za spremembo naredil tisto kar imaš najraje na celem širnem svetu, moja ljubezen gozdna. popolnoma tiho bom, tako da upam da boš cvilila, upam da boš želela več, ker jaz te bom samo gledal in usmerjal,« je v popolnoma lepem tonu rekel ter se ji nasmejal. »dobro vem kako ti je to všeč,« je še dodal ter s prsti začel počasi odpenjati njeno zadrgo na hlačah, ter se začel pomikati proti spodnjicam, in posledično še na predel pod njenimi spodnjicami, »ko te poslušam. ko gledam kako reagiraš na recimo tak dotik« in tako je počasi začel jo ljubkovati kakor vedno, dokler se ni enostavno začel zavedati kaj v bistvu počne ter jo še bolj potisnil ob steno. jebene tablete.

tagged is the awesome esther, there are 658 words in this post and sorry this is a bit shorter, and a bit lame-ish. se vidi da sem iz vaje, ampak ja :3 malce psiho začetek, upam da si boš lahko začela kaj iz njega. oh, and i'm listening to pink floyd for inspiration.