this post is for one and only barney william mabbott known as will. there are exactly 640 words and for inspiration i'm listening to smells like teen spirit by nirvana.

v levi roki je držala joint, ki ga je počasi in na skrivaj kadila, ter se naslanjala na okensko polico odprtega okna, da ne bi bilo že po vonju popolnoma očitno, da v svoji pisarni kadi travo. v desnici je držala beležko z urnikom in vsemi pomembnimi zadevami ter brskala po njej, da bi ugotovila, kateri pacient je naslednji. med iskanjem si je mrmrala refren pesmi smells like teen spirit, ter vsakih nekaj sekund pogledala proti vratom, če je morda kdo ne opazuje. bilo je jutro in sonce je šele vzhajalo za bližnjim hribom, cher pa je bilo totalno zaspana in po vsej verjetnosti še čisto malo zadeta od prejšnjega večera. dobro je vedela, da bi morala z drogami nehati že takrat, ko je ugotovila, da zaradi njih njeno življenje ne bo nič boljše, pa je še zdaj kdaj pa kdaj na skrivaj povsem zadeta celo noč napol gola sedela v svojem stanovanju in kadila travo. pravzaprav je njeno življenje bilo v vsakem primeru zajebano, če je bila zadeta ali pa če je bila popolnoma čista. bila je sama in tega ni mogla spremeniti – prijateljev ni imela, sorodnikov tako ali tako ni poznala, spala pa je le s svojimi pacienti, ki naj bi imeli več problemov kot ona, v resnici pa je bilo verjetno ravno obratno.

ko je do konca pokadil joint je končno našla urnik za tisti dan – prvi je bil na vrsti barney william mabbott, ki je bil eden izmed njenih novih pacientov. ni ga še dobro poznala, zato tudi ni mogla vedeti ali se naj njunega druženja veseli ali ne. pravzaprav je pozabila celo to zakaj se je sploh znašel tukaj. čeprav je zgledala kot vzorna psihiatrinja, ki so ji na prvem mestu pacienti, je bila vse prej kot to. ženskih pacientk tako ali tako ni marala, od moških pa je pričakovala in zahtevala samo kakšno skupno preživelo noč. morda se je ravno zato moški del bolnikov dobesedno tepel za njo. počasi je zaprla okno in se odpravila proti pisalni mizi, si popravila kratko krilo in sedla na ogromen črni stol, da bi bila videti čimbolj profesionalno. spila je požirek mlačne vode, ki jo je prinesla od doma in pomisla, koliko raje bi v tistem trenutko pila kavo. najbližji avtomat za kavo je bil nedaleč stran od njene pisarne ampak ni hotela, da bi will prišel, nje pa ne bi bilo v pisarni. na paciente je vedno naredila izjemen prvi vtis – najprej so jo vzljubili, nato pa so začeli igrati po njenih pravilih. vse bolnike je imela pod kontrolo in to je bila ena izmed redkih stvari, ki so ji šle od rok, zato je bila na to, tudi če ne bi smela biti, izjemno ponosna.

pacient je zamujal zato je odprla svoj applov prenosni računalnik in na hitro pregledela facebook. ni imela novih obvestil, sporočil, niti prošenj za prijateljstva, zato je računalnik hitro zaprla in raje nekaj minut pri miru sedela na stolu in razmišljala o povsem nedolžnih stvareh, kot so na primer kaj bo oblekla naslednjega dne, kdaj bo poklicala sodelavko in koliko dni še je do njenega dopusta. potem pa so se steklena vrata njene pisarne naenkrat odprla in vanjo je stopil will. ''pozdravljen,'' ga je vljudno pozdravila in mu pri tem ponudila roko. čeprav je izgledala čisto preveč vljudna in profesionalna, so bile njene misli vse prej kot to – ocenjevala je nekaj let mlajšega mladeniča pred njo in si že ustvarjala načrte, kar vse bo počela z njim. ''lahko sedeš,'' je rekla in z roko pomignila proti ogromnemu udobnemu rdečemu kavču. edina pomankljivost njene pisarne so bila steklena okna, skozi katera se je čisto vse videlo na hodnik, zato je stopila do njih in zagrnila ogromne temne zavese. na srečo to večine pacientov ni motilo, ker so hoteli le mir, in le upala je lahko, da je will del večine, saj res ni želela neprijetnih vprašanj.