Takoj, ko je vstopila v pisarno, se je zavedal, da bo današnji dan drugačen od prejšnjih. Ni vedel točno zakaj, ampak zdela se je mirnejša, mogoče za trenutek celo prazna, brezizrazna. Današnji dan torej zanj ne bo tako velik izziv kot včerajšnji, pa vendar se je moral na vsakršno terapijo do zadnje potankosti pripraviti. Nikoli ni točno vedel kaj naj pričakuje, nervoznega pacienta ali mrtvo hladen hlod, ki bo uro in pol ždel in gledal v prazno, ko bo on čebljal o življenju in ga poskušal navdušiti za izražanje čustev. »Oh,« je izustil, ko mu je povedala o stvareh, ki so jo doletele včeraj in se počutil skorajda malo krivega. On je bil tisti, ki je omenil njenega otroka in iz nje poskušal izvleči vsaj nekaj, in po dolgem času se je v njem zopet prebudil dvom. Je sploh dovolj izkušen in izobražen za delo, ki ga opravlja? Bi bilo mogoče bolje, če bi se kar vdal in prenehal, preden povzroči preveč škode? Ne le, da paciente pogosto spravi ob živce, določeni mu tu in tam na kar preveč očiten način izkazujejo naklonjenost, in tudi Electra je bila ena izmed takšnih. Včasih, ob njenih dobrih dnevih, je kar malo koketirala z njim, potem pa zopet spremenila obraz in se naslednjič prikazala popolnoma zmedena in zamorjena. Kot da bi jo sestavljali dve polobli. Mračna, tista, ki jo je dejansko pahnila v psihiatrično bolnišnico, in tista malo bolj optimistična in energična, ki jo na vsak način želi potegniti ven iz godlje. »Saj bo bolje, mogoče bi morala tole terapijo prestaviti na kasneje, verjetno si zelo utrujena. Še od včerajšnje.« Po eni strani jih je razumel. Sam se ne bi mogel vsak dan eno uro dokaj iskreno in odprto pogovarjati s popolnim tujcem, z njim deliti vse tiste temačne in manj temačne podrobnosti iz svoje preteklosti, po tem pa začeti pozabljati na vse to, ker bi to pač bilo od njega zahtevano. Včasih jih še predobro razume, ampak dejansko je njegova naloga ta, da svojim pacientom pomaga do boljšega življenja, če jih bo zato moral potiskati in jim sam osvetljevati pot, bo to pač storil. Dokler bo lahko, dokler bo zmogel in dokler se bo to zdelo smiselno.

»Ja, seveda,« je takoj prijazno odvrnil, vstal in se sprehodil do edine poličke, ki je krasila njegovo pisarno, zgrabil prvo skodelico, spihal prah, ki se je nabral na ročaju in jo postavil na mizico med njiju. Postregel ji je s toplo kavo iz termovke, ki jo je vsak dan prinesel v službo in je po navadi zdržala za cel dan, potem pa mu pomagala ostati tudi pozno v jutro, sploh če so ga čakali kakšni pomembni opravki. »Upam, da mi ne zaspiš sredi terapije, drugače se bom moral resno pogovoriti s sestrami. Eno je pomiritev, drugo pa dobesedno onemogočenje pacientov še v naslednjih par dneh,« je povedal krepko čez medicinke v psihiatriji. Mnoge so se na lahek način želele preprosto izogniti težkemu delu in zato prepogosto posegale bo tako imenovanih prepovedanih substancah. Kot da ne bi bilo prav vsem na začetku povedano, da se po njih posega le v redkih in nemogočih primerih, kakršen včerajšnji ni bil. So se na sami kliniki dogajale še dosti hujše reči, kot nekaj razmetanih papirjev in histeričen jok. »Naslednjič pa, ko te zagrabi panika, samo ostani v ordinaciji, drugače te bodo spravili pod ključ na zaprti oddelek, deklič,« je skorajda nekoliko pokroviteljsko rekel, čeprav je bil nekoliko v dvomih, kdo izmed njiju je pravzaprav starejši. »Torej, o čem bi rada debatirala danes? Bi se rada o čem pogovorila? Te kaj zanima? Potrebuješ kakšen nasvet?« je nanizal nekaj vprašanj, ki so se mu zdela za začetek smiselna. Mogoče se ji bo na tak način jezik v prihodnje lažje razvozljal.