we'll pray that there's no god to punish us

Gost

Brez prevelike naglice je zakorakal iz stavbe in se sam pri sebi namrščil, ko je vanj butnil hladen večerni zrak. Navsezadnje je bil maj, kaj za vraga je bilo narobe z vremenom? Klišejsko pričakovanje toplih pomladnih večerov je bilo popolnoma brez pomena – to bi pravzaprav že lahko vedel. Določeni ljudje so navdušeno vpili nad spomladjo in rožami in vsem sranjem, ki je spadalo zraven – Bastienu pa ne bi moglo biti bolj vseeno za te neumnosti. S svojimi težkimi bulerji je pohodil nekaj rož samo zato, ker je lahko – in ker je s tem vsaj simbolično uničil tako opevano čudovito pomlad, kar mu je dalo vsaj nekaj trenutkov zadovoljstva. Tako ali tako ni imel pametnejšega dela. Bil je večer in nad celoten park se je spuščal mrak, ki ga je zaradi nečesa nedoločenega pomirjal. Bastien je bil zdolgočasen in skoraj prisegel bi lahko, da bi še sam lahko znorel v družbi ljudi, s katerimi je bil prisiljen živeti. Smešno, ampak na to je bil že skoraj navajen – pa še vedno ne povsem, včasih se je moral začuditi kakšnemu še posebej zmešanemu primerku, ki so ga pripeljali v kliniko. Le da hej – koliko ljudi pa je lahko reklo, da so živeli tako razburljivo življenje, polno presenečenj, kot je to lahko popolnoma mirne vesti rekel Bastien?
Zdolgočaseno je zavzdihnil sam pri sebi, potem pa z roko segel v žep in izbrskal škatlico cigaret, vzel eno iz škatle in preostanek vrnil v žep, kamor so tudi spadale. Iz drugega žepa je potegnil vžigalnik, potisnil cigareto med svoje ustnice in jo prižgal, da je ogenj samo za nekaj trenutkov osvetlil njegov obraz, potem pa z zadovoljnim nasmeškom na obrazu vase potegnil dim. Vžigalnik je s polglasnim tleskom zaprl in ga potisnil nazaj v žep, potem pa se napotil po eni izmed mnogih potk, ki so z zapletenimi krivuljami sekale sicer urejeno okolico parka. Zdaj je bilo že veliko temnejše kot prej, zato je bila njegova postava v senci dreves popolnoma skrita. Ampak s tem se nekako ni obremenjeval – pred seboj je imel cilj, tja pa se mu ni kaj preveč mudilo.
Za nekaj trenutkov se je ustavil na mostu, da je lahko pepel iz cigarete stresel v vodo, ki je bila sicer tako mirna in nizka, da jo je bilo nemogoče sploh opaziti. Očitno se osebju klinike ni zdela nevarna, čeprav je bil Bastien dokaj prepričan, da bi se lahko kakšen še posebej zagret samomorilec na tem mestu ubil. Morda se res ni mogel utopiti v nekaj centimetrski reki, a lahko bi – seveda je o tem premišljeval popolnoma teoretično – skočil iz mosta na glavo ali kaj podobnega. Pri vsem tem je bila izvirnost ljudi, ki so se hoteli ubiti, včasih že prav komična. Pred časom je spoznal tipa, ki se je hotel ubiti tako, da se je odločil, da bo zadrževal zrak in preprosto ne bo dihal. Bil je res pravi genij – očitno, saj je vedno znova padel v nezavest, kar je bilo dokaj logično. Kljub temu pa so ga strpali v kliniko – navsezadnje je očitno skušal sam sebi vzeti življenje, čeprav je bila banalnost tega zares smešna.
Po nekaj trenutkih je stopil naprej, zavil na eno izmed stranskih poti in se ustavil ob reki. Pravzaprav bi prostor, kjer se je nahajal, zlahka oklical tudi za manjši zaliv. Tam je bila reka, ki je počasi polzela mimo in mehka travnata površina, dovolj obdana z raznim grmovjem, da je bilo nemogoče opaziti obstoj travnika, če se nisi tam nahajal. Pa saj ni bilo važno, kaj je tisto bilo – Bastienu je bilo všeč. Usedel se je in se udobno namestil, potem pa znova otresel pepel iz cigarete in se zamotil s cufanjem travnih bilk, ki so se po nekem naključju znašle v njegovi bližini. Potem pa je nenadoma zaslišal korake – ampak s tem se res ni obremenjeval, ker je točno vedel, komu pripadajo.
»Imaš robo?« se je pozanimal, ne da bi se obrnil. Njegov glas je za trenutek obvisel v zraku, medtem ko je Bastien z lenobno kretnjo vzel preostanek svoje cigarete in jo frcnil v vodo, potem pa se rahlo zasukal in s pogledom ošinil postavo temnolasca, ki se mu je pridružil. »Smešno, danes izgledaš nenavadno dobre volje,« je pripomnil in namenil Zachu polovičen nasmešek, potem pa se je znova obrnil in počakal, da se mu je temnolasec pridružil.

this is for awesome zachary and here is 713 words. here we go, let the fun begin.^^

Gost

počutil se je jebeno dobro. hitro je še povlekel nase hlače, ki so ležale na levem kotu sobe, ter si v hitrem gibu zaprl zadrgo, v naglici pa se hitro ozrl proti mizi kjer je še vedno gola sedela neka sestra, ki jo je v mislih imenoval candy, ker si njenega pravega imena tako ali tako ni zapomnil. ni se ji nasmejal, ko je še vedno hlapela po zraku, samo brez kakršnega koli pomenljivega giba, je vzel iz njenega predala pomirjevala, po katera je v bistvu sploh prišel, ter vzel še tisto odprto steklenico viskija, katero je načela preden sta se spravila k dejanju. hitro se je pomaknil k vratom, preden je candy sploh lahko opazila kar je lahko naredil, z glavo pa pomignil v znak slovesa. imel je bolj pametne stvari za delat, in glede nato da si je ravnokar spraznil jajca na totalno neizkušeni štirideset letnici, se je mogoče lahko sklepal za srečnega, čeprav je svojo pravo nagrado držal v rokah. brez da bi se ozrl nazaj, je s hitrimi koraki stopil ven iz te kurčeve ustanove, ter se s počasnimi koraki odpravil proti parku, iz žepa pa še tem privlekel cigaret katerega si je še v istem trenutku ko se je le ta dotaknil njegovih ustnic, prižgal. nasmehnil se je sam pri sebi, kako mu je seks zdaj že nekaj popolnoma racionalnega, kako je po eni strani tako nepomemben, po drugi strani je pa odvisen od tistega občutka ko enostavno nimaš neke jebene kontrole nad sabo in delaš samo po tistih primarnih instinktih. vse skupaj je bilo tako primitivno, da je že skoraj bolelo, a vseeno se ni branil niti enkrat da je lahko kurac spravil v bilo kaj mu je bilo na voljo, ter da je včasih enostavno bil odvisen že od tega da je pofukal vse živeče stvari. s počasnimi koraki je le nadaljeval svojo pot do jezera, kjer je bil pravzaprav zmenjen z bastienom, eden izmed redkih ne toliko primitivnih primerov na tej kliniki, kateremu je bilo skoraj tako vseeno kot njemu samemu. delal je po instinktu, s tem da on ni bil ravno primer nekega potrebnega prasca, ampak agresivnega prasca. njun odnos je bil pač tako racionalen da je lahko popolnoma shajal brez njega, brez nekih preveč poglobljenih tem, oziroma če že, se jih pač ni spomnil ker je vedno bil pod vplivom najrazličnejših substanc. nasmejal se je sam pri sebi, ko ga je videl kako je ležal tam na travi. ali pa je to bilo samo zaradi tega ker so se njegova jajca počutila tako lahka. kakorkoli, brez kakršnih koli besed se je usedel poleg njega, ter očitno pokazal da ima v roki tisto steklenico viskija ter tablete. »srečen? ah, neko 35 ali 40 letnico, malce neizkušeno sem pofukal, ter bil prijetno nagrajen. čeprav ne vem če se je ona sama zavedala kaj sem vzel z mize. vendar ni važno, jajca imam prazna, in toliko o tem kako zelo se bom ozdravil tega nagona če so še vse sestre tako prekleto potrebne,« skomignil je z rameni, kakor da bi govoril o vremenu, ter odprl tisto oranžno stekleničko majhnih belih tabletk, ter jih nekaj vsul na njegovo roko, nekaj pa na njegovo že iztegnjeno roko, jih dal v usta ter vse skupaj splaknil z viskijem. »aja, pa ne podcenjuj nikoli tistih majhnih hladilnikov ki jih imajo v sobah. bolje založeni kot pa v trgovinah, bi lahko rekel,« je še dodal, ter mu podal steklenico. »kakorkoli, baje da imaš halucinacije po njih, neke vrste LSD samo da legalen. jih uporabljajo pri tistih depresivnih da se jim odprejo ali nekaj, tako da še kar jebeno izkoriščajo vse ki so v tej ustanovi,« nasul si je še nekaj majhnih tablet, glede na to da tako ali tako nisi mogel umreti od prevelike doze ali nekaj, ter poplaknil še tisto nekaj dol po svojem grlu. ni še dobil kakršnega koli nadnaravnega občutka, samo prekleto dobro se je počutil v svoji koži, mogoče zato ker je pofukal žensko, mogoče zato ker je končno prišel do nekih tablet ki ti niso dale tisti dober občutek samo za nekaj časa, ali pač kombinacija obeh s tem da je vse skupaj bilo za bastienom. pa ne da ga je občudoval ali kaj, vendar če je bil odkrit mu je bilo včasih tako vseeno koga ali kaj je nabijal. bil je pač samo tisti občutek, senzacionalen občutek je moral priznati, ki je že spadal k vsakdanu. ustanova za njim, ga pač v teh pikrih letih tako ali tako ni kaj dosti spremenila, in če je bil odkrit je bilo vse skupaj lažje početi med temi zidovi, kot pa zunaj v realnem svetu. kaj sploh je bilo realno, v tem trenutku?

tagged is the fuckable bastien, there are 778 words in this post and it's lame-ish. very. oh, and i'm listening to the smiths for inspiration.