napeto se je sprehajal po psihiatriji in iskal karkoli kar bi ga lahko zamotilo. ni vedel vzroka za njegovo živčnost – ki bi se, mimogrede, skoraj lahko primerjala s tisti pred kakšnim zelo pomembnim izpitom -, vendar je je imel že vrh glave. začel je razmišljati o zavidljivo veliki zalogi najrazličnejših alkoholnih pijač, varno skritih v njegovi sobi. skoraj so se mu začele cediti sline, toda trenutno ni bil pri volji za skrivno popivanje, pa naj se sliši še tako neverjetno. dejansko je bil tako poln adrenalina, da se preprosto ni mogel pomiriti, ne glede na to, kaj je počel. in kakšen liter dobrega starega viskija bi najbrž vse le še poslabšal.
počasi je zavil v jedilnico, ki je bila na srečo sveža in čista, ne polna najrazličnejših vonjav kot običajno. zdelo se mu je, da bi v nasprotnem primeru začel bruhati, delno zaradi zmešnjave v njegovi glavi delno pa zaradi mešanja vonjev, ki niti v sanjah ne bi šli skupaj. tako je vsaj nekoliko pomirjen sedel za oddaljeno mizo in opazoval nekaj drugih bolnikov, kako skoraj nepremično sedijo za svojimi mizami ter prečesavajo svoje misli. tudi on jih je poskušal nekoliko ločiti, si jih razjasniti in razmisliti o njih, vendar so bile veliko preveč zamotane in pomešane, da bi se znašel v njih. razdraženo je stresel z glavo in se zasrepel v zaslepljujočo belino stene pred njim. v tistem trenutku bi se katerikoli pripadnik človeške rase, na katerega bi posvetil ta pogled, počutil kot največji kriminalec na svetu, krut serijski morilec in uničevalec nedolžnih človeških življenj. glavni grešni kozel, povzročitelj vseh krivic na svetu. skrajno neprijetno, bi se lahko reklo.

čez čas, ki ga chris nikakor ne bi mogel spraviti v številke, je njegov pogled dobil razsežnosti najbolj jeznega človeka na svetu. zaobjel je že cel pravokotnik stene pred njim in nekaj zanikrnih rastlin v ogromnih loncih, ki so kontrastno izstopale od bele sterilnosti. toda vseeno je opazil, da se mu misli nekako upočasnjujejo, občutek je imel, da vsak predmet počasi dobiva smisel, vsak njegov gib je znova ujel svoj pomen. lahko je že nekoliko razpoznal svoje misli in jih kolikor toliko ločil. ob vsem tem se je boljše volje in vsaj malo pomirjen obrnil nazaj proti mizam in stolom, ki so bili lično razporejeni po jedilnici. opazil je, da se je medtem redki skupini zdolgočasencev za mizami pridružila še svetlolaska, ki se je usedla za svojo mizo nedaleč od njega. njen profil mu je bil nekako znan… ni vedel zakaj, toda delovala mu je zelo znano, čeprav je v bolnišnici še ni videl.
končno se je odločil ter se previdno premaknil k njeni mizi ter se usedel na plastičen stol nasproti nje. v tistem trenutku se mu je posvetilo od kod jo pozna, čeprav si nikoli v življenju ni mislil, da bo njo, svojo polsestro srečal tukaj, v psihiatrični bolnišnici v bristolu. mogoče ima leslie podoben problem kot on – čisto mogoče. vendar kljub temu ga je od nje nekaj odvračalo. ni bil vajen srečevati sorodnike ali kogarkoli, sploh pa ne tu, kjer je na njegovo žalost pristal pred nekaj leti. poleg tega se s svetlolasko ni dobro poznal; ko je bil mlajši se je nekajkrat videl z njo, vendar sta bila vedno zadržana eden do drugega.
''leslie? kaj za vraga pa ti delaš tu?'' pogledal jo je skoraj obtožujoče, saj resnično ni mogel verjeti, da jo je srečal prav tu… in več kot očitno ni bila ena izmed psihiatrov. vedel bi, če bi bila.