S priprtimi očmi se je zazrla vanj saj si preprosto ni bila na jasnem kaj se dogaja. Vsaka beseda ki je prišla iz njegovih ust bi bila lahko interpretirana kot žalitev, a nekako se ji je zdelo kot da se temnolasec pri vsem skupaj le zabava in z njo deli nekakšno privatno šalo, ki je še ni bila deležna. Kljub vsemu je v sebi začutila nekaj novega, nek nov občutek pripadnosti ki ga ni poznala. Ni bila zgovoren človek, pravzaprav je le redko kdaj spregovorila – no razen ko je bila pod vplivom in dobre volje, takrat je nisi ustavil. A ko je bila trezna in prisebna Kit Baker, je bila ena izmed najbolj introvertiranih ljudi na svetu. In zdaj ko je tako stala poleg njega je čutila kar nekakšno olajšanje, saj je bilo videti kot da ima pogovor sam s sabo in ga to prav nič ne moti. Ob njegovem priznanju je iz sebe spustila nekakšen zvok ki bi ga lahko zamenjal za znak olajšanja in nekaj med 'mhm' in 'phew' saj za trenutek tam ni bila prepričana s čim točno se spopada. Res da ji ni bil videti kot največji nasilnež, a sama nikoli ni bila dober presoditelj karakterjev, kaj šele da bi znala izbirati pravo družbo. Ob njegovih besedah se ji je sapa v grlu ustavila in skoraj bi se treščila s pladnjem po glavi. Seveda ni govoril o manekenkah, ampak o popolnoma običajnih dekletih, ki so bila tu zaradi bulimije, sama pa je zaradi svoje lastne egocentričnosti in mnenja da jo morajo pač vsi poznati malodane izdala kdo je. Bravo Kit, zdržala si točno cel dan. Ko je ugotovila da je zamoten je tiho in neslišno smuknila stran in se potuhnila za eno izmed miz. Dvignila je svojo plastično žlico in začela brskati po hrani s sklonjeno glavo, zopet lepo in varno skrita pred svetom. A seveda je ob svojem ušesu spet slišala zdaj že znan glas ob katerem se ji je iz neznanega razloga povišal srčni utrip.

Z vzdihom je dvignila obraz in pomignila na sedež nasproti sebe. »Boš vsaj sedel?« Počakala je da je ležerno premaknil stol vstran in bil ponovno na istem nivoju kot ona preden je nekoliko obotavljivo podala svojo roko proti njemu. »Kit, pa saj to že veš. In… ja, hvala.« Je rekla z malce rdečice na licih, in bila presenečena da to sploh še premore. Kljub temu da je bila precej sramežljiva kar se tiče novih ljudi se svojega telesa in dejstva da ga je pač videl že cel svet nikoli ni sramovala. In zdaj je bila tu, na plastičnih stolih in jedla zeleno brozgo z temnolascem, ki si je skušal vzeti svoje življenje z tabletami. Oh, how the mighty have fallen. »Težko rečem kdaj nisi sarkastičen.« Je iskreno rekla in se prvič v njunem pogovoru res zazrla v njegove oči in bila ponovno presenečena nad elektriko ki jo je spreletela. »Ammm, misliš da bi bilo možno da bi to zadržal med nama? Mislim, kdo sem?« Je malce tišje rekla in se odkašljala. Vedno ko je govorila o incidentu se ji je v grlu nabral cmok in iz nekega razloga je težje požirala. Kdo pa bi bil ponosen na svoje fotografije kjer je samo v črnih žabah sedela na postelji, s Francoskim modelom pritisnjenim ob hrbet in lasmi ki so ji le stežka prekrivali prsi? Še enkrat je prečistila grlo dokler je ni našla glasu da bi vprašala kar si je želela. »Si jih ti videl?« Nekako se ji je zdelo kot da je vprašanje brezpredmetno če je vedel zanjo, a vseeno si je želela odgovora. Z globokim vzdihom je vase stlačila košček ribe in zeleno brozgo potem pa skoraj zastokala od užitka. Kako dolgo v sebi že ni čutila nekaj ocvrtega, nekaj kar ni bilo parjeno, surovo in imeli manj kot petdeset kalorij? V sebe je stlačila še drugo ribjo palčko in zato še tretjo preden je sploh opazila izraz na njegovem obrazu in se malce bolj dostojanstveno obrisala s prtičkom in se naslonila nazaj. »In… kako dolgo si že tu?« Pojma ni imela zakaj sploh nadaljuje pogovor z njim, ko pa si je še nekaj ur nazaj obljubila da bo preživela to izkušnjo v umobolnici v samoti brez prijateljev. A nekaj na njem jo je prisililo k govoru, želela si je vedeti več.

---

this is a post for the ohsoawesome caleb and it is 720 words long. and it got a bit better and longer now, right? in ja, omg. kok sm jst vanjga zalublena already, nemorš <3

Ko sta se njuni roki sklenili, njegova velika in močna, njena bleda in krhka je imela občutek kot da bi sklenila nekakšen pakt, zvezo in obljubo med njima, čeprav še sama ni vedela zakaj jo je prešinila ta misel. Caleb. Nekajkrat je v glavi izgovorila to ime, da ga je povezala z obrazom pred njo, saj je bil zaenkrat še nepovezan pojem, ki si ga ni znala razlagati. Caleb… ime mu je pristajalo, nekako se kar ni mogla spomniti kako ni o njem vedno razmišljala kot o Calebu, dokler se ni zavedla da ji je bil do pet minut nazaj popoln neznanec. Ne samo neznanec, o njem še vedela ni, ni se zavedala da sploh obstaja na tem svetu poleg nje, in da se bosta nekoč njuni poti križali. »Ah, ne skrbi. Saj veš,« s palcem je pokazala nase in skomignila, »manekenka, navajena sem če se ljudje derejo name in so nesramni tudi če ne vejo mojega imena, še manj da bi se sami predstavili.« V svojih letih je seveda doživela in videla vse in še več, tudi nesramnost ji ni bila tuja. Verjetno je zato tako dobro prenašala vse mogoče žaljivke svoje mame, kot tudi njegov odnos ki ji ni niti malo prišel do živega. Še preden je uspel dokončati svoj stavek je vase zbasala vse na svojem krožniku in se s polnimi usti nekoliko krivo zazrla v krožnik pred sabo ob njegovih besedah. Počasi je pogoltnila in se v zadregi nasmehnila. »Ahm, ja. Mislim da bo prenesel.« Je nekoliko negotovo rekla in se rahlo potrepljala po ravnem trebuhu potem pa se skoraj zasmejala ob njegovih besedah. »Ooh ja, so me hranili. Jabolko s cigaretom za zajtrk, nekaj žaljivk za kosilo in kokain za večerjo. The fun.« Je skoraj namrdnjeno rekla in pokazala v krožnik. »Ti se zmrduješ nad kosilom ampak verjemi mi. Tudi če ne razložim kje se ena vrst hrane konča in druga začne so to beljakovine. Carbs.« Nagnila se je naprej in z resnim obrazom pokazala na svoj krožnik. »Carbs Caleb!« Ob svoji mali privatni šali se je prav res zasmejala na glas od misli na izraz svoje mame če bi jo videla kako golta hrano. Segla je čez mizo in z njegovega krožnika vzela eno izmed palčk, jo pomočila v zeleno brozgo in odločno ugriznila vanjo. »Mmmmm.«

Ko je imela čist krožnik ga je odrinila malce stran od sebe, saj še vedno ni bila ravno samozavestna sama s sabo in praznim krožnikom, leta in leta programiranja in žalivk ki so ji še vedno odmevali v glavi. Čutila je rdečico ki jo je oblila obraz ob njegovem priznanju in pomenljivem pogledu kako jo je pogledal, a je začuda niti malo ni bilo sram. Mogoče je bilo to zato ker je bil glede vsega tako presneto odkrit, nekaj kar je pogrešala v svojem življenju zahrbtnih govoric in hinavščine. Caleb je povedal stvari kot so bile, in za to je bila presneto hvaležna. Čutila je majhen nasmešek ki se ji je prikradel na obraz in prekrižala je roke čez prsi. »Mislim da si eden redkih ki si takšnega menja.« Nikoli se ni pritoževala čez svoje telo, a dejstvo da ni imela prsi, da je bila od nekdaj miss flat chested je bilo pač dejstvo. »Ampak ja, hvala. Tudi če si mi ravnokar rekel da sem puhoglav idiot ki se je pustil slikati za trashy revijo.« Zmajala je z glavo in skomignila. »In my defense, I was high as hell.« Pokimala je na njegove besede in se naslonila nazaj. »Popolnoma nova, niti dva dni stara.« Njegove besede so jo presenetile saj resnično ni vedela odgovora nanje. Zakaj je tako zelo hotela skriti svojo identiteto? Globoko v sebi je vedela odgovor na to, ni pa bila popolnoma prepričana ali ga je hotela deliti z njim še ta isti trenutek. A v naslednjem trenutku se je premislila in se zaradi sebi neznanega razloga spet naslonila naprej in naredila požirek vode. »Moja mama ni… ravno najbolj stabilen in dober starš. Vse kar si je želela je moje slave. In ko… ko se je naredilo vse to, ni bila kot vsi običajni starši in me silila v rehabilitacijo, ne ona je bila odločna da moram v najbolj trashy javen rehab place kar jih je, nabit z paparaci in zvezdniki, saj bo to pomagalo mojemu imiđu.« Globoko je vzdihnila in zmajala z glavo. »Moja mama je še vedno prepričana da je to najboljša stvar kar se je naredila moji karieri. In ker sem zakonsko morala oditi nekam sem izbrala najbolj inconspicious place kar jih je, kjer nihče ne bo vedel zame in lahko potihem smuknem nazaj v neznanost in ozadje ko enkrat izginem od tu.« Po še enem dolgem vzdihu je skomignila z rameni in se spet zazrla vanj. »Če pa vsi vedo kdo sem, bo eden slej ko prej povedal nekomu ki ni tu, in tako naprej in tako naprej dokler ne bodo ta kraj oblegali paparaci ki bodo želeli nov škandal, novo topless sliko in bo ta celotna zadeva spet postala cirkus.« Zmedeno se je zazrla v svoje roke in se skušala spomniti kdaj je nazadnje spregovorila toliko besed naenkrat. »Whoa, si prepričan da nisi mogoče terapevt?«
---
this is a post for the ohsoawesome caleb and it is 870 words long. in jaaaa, they're awesome. we're getting there <3