kljub zgodnji uri je bila abigail kot po navadi že ob jezeru, kjer se je zadrževala bolj zaradi mirnosti in dejstva, da je tam na pretek kotičkov kjer si lahko sam in te nihče ne moti. a danes, ko je bila za spoznanje boljše volje kot večino dnevov, preživetih v tej jebeni kvazi bolnišnici, je sprejela nekaj tveganja in se ustalila ob bregu jezera, kjer je opazovala njegovo površino in poskušala ustvarjati valovčke s pihanjem od daleč. kadar ji je uspelo, jo je zalilo čudaško zmagoslavje, ki se je iz uspeha v uspeh le še povečevalo. to je bilo pri njej običajno - imela je svoje dneve, ki so bili polni flešov in takrat bi bila bolj primerna za skupino norcev, ne pa depresirancev. in ti dnevi niti niso bili tako redki, kar je še eno čudaško dejstvo, le eno izmed mnogih, ki so prisotna v njenem življenju. tako se je torej nemoteno posvečala svoji 'nalogi' kot jo je pri sebi imenovala, čeprav je bilo to le nekakšna oblika kratkočasenja. sicer slednjega po navadi ni potrebovala, kajti večinoma je čas učinkovito zabijala že z stremnjem v karkoli ali pa premišljevanjem - čeprav se je tega izogibala. vendar, kot je že zdavnaj ugotovila, vsi imamo svoje 'ja' dneve, tako kot tudi tiste 'ne'. pri njej so bili pod 'ja' tisti, ko je bila za spremembo nekoliko boljše volje in je lahko počela še kaj drugega kot prazno gledala okrog, pod 'ne' pa tisti, ko je nepremično sedela in buljila v prazno.
med posvečanjem svojim mislim in ustvarjanju valovčkov na gladini jezera je očitno nekdo neopažen z njene stvari prišel do nje ter jo vprašal nekaj podobnega kot: 'kaj pa ti tukaj ob tej uri?'. namrščeno se je obrnila k izvoru nedvomno moškega glasu - vredno je omeniti, da je zvenel izjemno seksi - ter se zazrla v zelo privlačnega svetlolasca, ki ga je seveda poznala. "oh, jack, ti si. naslednjič se mi ne smeš tako prikrasti za hrbet. vedeti moram, kdaj prihajaš." nekako si ni hotela priznati, da ji je bil jack všeč malce bolj kot bi se spodobilo za nekakšnega prijatelja s katerim se je večinoma pogovarjala o vremenu in podobnih banalnih rečeh. vendar jo je prav zato privlačil. ker je bil... nevsiljiv. vedno je sprejel temo, ki jo je načela in pravočasno končal kakšno, ki je grozila da bi se razvila v malce bolj intimen pogovor, kajti očitno oba nista hotela česa več - vendar je vsaj zase vedela, da bi bila čisto sposobna biti ob njem karkoli več. ampak zaenkrat še ni bila. res je, da je čutila privlačnost, ki jo je očitno oddajal in da je bila v njegovi družbi kanček bolj sproščena kot ob drugih, vendar to ni pomenilo še nič. uspelo se ji je medlo nasmehniti, nato pa je skoraj z olajšanjem sprejela ponujeni cigaret. vžigalnik mu je izmaknila iz žepa - prav dobro je vedela, da ga zmeraj prenaša tam - in prižgala. njej cigareti načeloma niso bili nič posebnega in prepričana je bila, da od njih gotovo ne bi postala odvisna, vendar se tu pa tam ni branila kakšnega. "torej, kaj pa je tebe prineslo sem? če že moraš vedeti, sem tukaj zato, in samo zato, da bi našla kanček miru. vendar bo to iskanje očitno moralo počakati precej časa. ti se tako nikoli ne odlepiš od človeka prej kot v dveh urah in ga povrhu še totalno izmučiš. in kdaj boš izpustil mene? najbrž takrat, ko se bom že cela omamljena zgrudila na tla, kaj?" svojevrstno zabavo je našla v zbadanju jacka, ki je bilo neizmerno zanimivo, sploh njegove reakcije na to. zato je ob vsaki primerni priložnosti poskušala tako ali drugače vznemiriti svetlolasca, ki je imel na to naravnost smešne odgovore. "slučajno nisi še spil svoje jutranje kave? nekam mlahav se mi zdiš." njej je bilo znano, da je jack skoraj zasvojen s kavo - kakor tudi z drogami in vsem sranjem - in vedno jo popije zjutraj, preden se kam odpravi. zato je bila tudi ta lastnost izvrstna za zbadanje na vse načine. obraz se ji je zdaj že razvedril in v njenih očeh se je svetil tako redko prisoten odblesk nekakšne nagajivosti.

tagged is the oh-so-awesome-and-beautiful jackson an in this post are 692 words just for you. i hope it's fine, even if i know it is not (well, it's lame and a little short, sorry :/).