Joj, kako si je želela, da bi bila spet v svoji deželi. Obiskala je ni že skoraj ves teden. Seveda je poskušala. Že večkrat. Zamižala je, si z rokami prekrila obraz in si v mislih predstavljala tiste sončne doline... in otok, in njeno vilo. In potem je polna upanja odprla oči in skoraj zajokala, ko je ugotovila, da je še vedno na natanko istem kraju kot je bila prej. Počasi jo je začenjalo skrbeti. Kaj če ne bo mogla nikoli več obiskati svojih prijateljev tam? Ali se sončiti, ali plavati, ali... Kaj če je za vedno obtičala v tej sivi, dolgočasni ustanovi z ljudmi, ki jih je sovražila? V edino uteho so ji bila razna mistična bitja, ki jih je na srečo še kar videvala. Sicer jih je bilo manj, vendar... vsaj niso popolnoma izginila, tako kot njena dežela. Brcnila je v zrak, nato pa se vrgla v travo in se zastrmela v nebo. Bilo je lepe modre barve, posejano z nekaj belimi puhastimi oblački. Ko ga je Hades tako opazovala, je že skoraj začela verjeti, da je to nebo njene dežele. Da se je vrnila. Skobacala se je v sedeči položaj, se ozrla naokoli, zavzdihnila in se vrgla nazaj na hrbet. Še kar je bila na ozemlju klinike in okoli nje je bilo še vedno ogromno ljudi. Ljudi, ki jih je sovražila, ker so bili tako prekleto zlobni. Gledali so samo nase, mislili so samo o sebi in sami sebi so se smilili, čeprav njihova življenja sploh niso bila tako prekleto slaba. S temi mislimi je Hades ležala na mehki travi, poslušala redko ptičje petje in opazovala nebo, ki je bilo tako podobno nebu v njeni deželi. Ni vedela koliko časa je minilo preden se je skobacala na noge. Lahko da so bile minute, mogoče pa tudi ure. Počasi se je napotila nazaj proti kliniki z očmi prilepljenimi na majhnega zmaja, ki je delal kroge nad bližnjim drevesom. Bil je prečudovite rdeče barve, njegovi dolgi ostri kremplji pa so bili srebrni in svetleči. Videti so bili nevarni. Hades je za vsak slučaj pospešila svoj korak in ker ni gledala kod hodi se je skoraj zaletela v neko dekle. Na srečo ji je uspelo stopiti na stran, ampak očitno ne dovolj hitro. Dekle se je namreč ustavilo in jo premerilo s pogledom steklega psa. No, vsaj Hades se je zdel pogled podoben pogledu, ki ti ga nameni kakšna zverina preden te napade. In psi navadno napadajo takrat ko imajo steklino. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki pa jih je resnično brezzvezno omenjati. Stopila je korak nazaj. Pomislila je, da v nekaterih trenutkih previdnost resnično ni odveč. "Hades", je tiho odgovorila na precej napadalno vprašanje, ki ji ga je postavila neznanka. "Nisem psihiatrinja." Se je branila z užaljenim tonom in strmela v tla. Dekleta si ni upala niti pogledati. Veliko preveč se ga je bala. V bistvu se je bala večine ljudi, ki so živeli na kliniki. Bili so nevarni in nesramni in zlobni... In nikoli ni vedela ali lahko pričakuje sladke besede, ali poskus umora. Živčno se je igrala s svojimi prsti. Spomnila se je, kako je bila prvi teden svojega bivanja na kliniki družabna. Poskušala se je pogovarjati z vsemi, jih spoznati... Že po tednu dni je odnehala. Bili so si preveč različni, preveč napadalni... Niso se držali norm družbe in to je vsekakor pomenilo nevarnost. Grizla si je ustnico, ko je nekaj pritegnilo njen pogled. Bile so rožne vile, ki so si našle svoj dom na oblačilih dekleta pred njo. Hades jih je očarano opazovala in pri tem po nesreči dvignila svojo glavo. Dekle je opazilo njen pogled, zato je Hades zbrala pogum in ji pojasnila. "Rožne vile. Vsepovsod po tebi so. To je lahko dober znak." Za vsak slučaj je stopila še korak nazaj.