hi and welcome to hate me hard honey blah blah blah all this stuff comes here!!


the chatbox comes here!



name here!
name here!
name here!
credits come here!! don't be afraid to make it a little longer

Share | .
 

 you'll pass this on, won't you?

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

Gost


Gost


ObjavljaNaslov sporočila: you'll pass this on, won't you?   Pon Nov 07, 2011 8:53 am

this 850-words-long post was written for franco's jackson with all the love in my heart. please forgive me, i know i didn't give you much to work with, so next time will be much better. :3

    Čez dan jo je po obrazu božalo toplo sonce. Bil je krasen dan in glede na to, da so ene norce pač morali nadzorovati nekoliko bolj, je tokrat dobila čas zase. Sprehajala se je po parku klinike in med prsti stiskala še neodprto ovojnico. Vedela je, kdo ji je poslal pismo, pa saj je bilo že jasno razvidno iz sestrinega izraza na obrazu; ta je bila dejansko prijazna in ni do nje kazala nekakšnega gnusa, kot so bile to vajene početi ostale. Ta je skrbela zanjo, pa Electri sami ni bilo jasno, od kod tolikšna nepojasnjena skrb. Očitno vsi na tej jebeni kliniki le niso bili tako sprevrženi, kot se je govorilo med norci; sicer pa ni bilo nič čudnega, ti zmešanci so imeli velike zamere do vsakega človeka, ki jih v življenju ni lepo pogledal. Popolnoma noro vzdušje, ki ji ni ustrezalo, ker je čutila, kako se tudi njej počasi meša. Pred nekaj dnevi je zagnala popolno paniko, ko je po vseh prostorih, kamor je le imela dostop, kričala in norela, češ kje je njen Jona. In ko so jo končno sprijaznili z dejstvom, da je njen sin mrtev, se je popolnoma sesula in kričala, da se bo ubila – potem pa so jo napolnili z morfijem, da je zaspala in se popolnoma panična zbudila sredi noči, prižgala vse luči v sobi in popolnoma razpizdila cimre, ki so ji dalje grozile, da jo bodo ubile.

    Ob sprehodu po parku je na bolj osamljenem delu končno odprla pismo, ki ji ga je napisal Trevor. Bilo je srce parajoče in uničujoče, saj se ji je ta očitno nesojeni zaročenec razpisal o vsem; o tem, kako jo sovraži, ker je uničila to, kar je ostalo od njune družine in kako jo ljubi, ker ve, da vse skupaj navsezadnje ni njena krivda in da mora biti vse skupaj gensko pogojeno ali nekaj takega.. In da tudi on pogreša Jona, da bi dal vse, da bi bilo, kot je bilo nekdaj, da si silno želi svojega otroka spet držati v rokah, tako kot si želi tudi njo nazaj, toda ve, da je prav, da je Electra zdaj stran od vsega hudega.. Da se bo vrnil po njo, da bosta spet vsaj približno normalno zaživela in da naj ne skrbi, naj ve, da bo na koncu vse v redu, ker enostavno mora biti tako.

    In ko je brala tole skracano pisemce, so se ji po licih usule silne solze in komaj se je zadrževala, da se ni sesula sredi tal, kajti najraje bi se vrgla v jezero nedaleč stran ali si razbila glavo na najbližjem deblu; med tem pa se je lahko samo nemočno tresla in hlipala – in si predstavljala, kako grozno bo, ko bo spet legla tema nanjo, ko jo bodo morda spet pričakale sanje, v katerih so se venomer dogajale tako grozne stvari, da si nikdar ni drznila zaspati.. O svojih sanjah ni govorila nikomur, še svojim največjim zaupnikom tukaj ne, ker je bila prepričana, da mora biti njena podzavest veliko bolj zjebana kot njena zavest, če lahko čuti in vidi takšne absurde, kot jih je bila deležna med njenimi sanjami. In strah jo je bilo zaspati; pa saj ni bilo tako čudno. Predvidevala je, da bi bilo strah vsakogar, ki bi videl stvari, ki jih je videla ona. Bog ve, ali bi jih ostali tako preživeli, kot jih je ona preživela, ali pa bi raje enostavno prerezali svoje žile. Odkar se ji je to pričelo dogajati, je bila prepričana, da je obsedena s hudičem.

    In potem se je pognala v tek, proti stavbi, se izmuznila mimo vseh sester in se po hodniku, trdo oprimajoča se stene, opotekla proti prvim priprtim vratom. Očitno je šlo za nekakšno shrambo, ki je še nikdar poprej sploh ni opazila; skozi okno je sijala večerna luč in osvetljevala prostor kot kakšno sporočilo od boga. Da vendarle ni obsedena s hudičem. Da bo še vse v redu, kot je zagotavljal Trevor. Opotekla se je v sobo in za seboj pustila rahlo priprta vrata. S tresočimi rokami se je naslonila ob železne police ob strani, ob čemer je lice naslonila na eno izmed njih. Bile so ledene, na njih je bil cel kup sranja, najbrž pomirjeval, ki so jih odvisneži kradli, ko ta prostor ni bil pod ključem.

    Zmečkano pismo v tresoči levi roki je povzdignila k obrazu in nekaj časa skušala razbrati posamezne besede, ki so se spacale ob stiku z njenimi solzami. Nekaj časa je bolščala v papir, nato pa ga ob nenadnem navalu jeze popolnoma raztrgala in pustila posameznim koščkom, da so se usipali po tleh. Živela je v slabem filmu, ki se še kar ni hotel končati. Ponovno so se ji po licih ulile solze in ob policah je zdrsela proti tlom, da bi obraz zakopala v kolena in si dovolila, da joče. Namesto tega pa je, ob spuščanju, spustila iz sebe rahel, toda naravnost živalski krik, ki je še njej sami nekoliko zbistril misli. Potem pa je v trenutku, ko je pristala na tleh, zaslišala rahlo škripanje vrat; začutila je prisotnost osebe. Povzdignila je pogled in se iz oči v oči srečala z drugim pacientom.
Nazaj na vrh Go down
 

you'll pass this on, won't you?

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
HATE ME HARD, honey :: OOC :: i will find you :: the memoirs-