hi and welcome to hate me hard honey blah blah blah all this stuff comes here!!


the chatbox comes here!



name here!
name here!
name here!
credits come here!! don't be afraid to make it a little longer

Share | .
 

 one hot mess

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

logan mackenzie stone

avatar
clinic staff
clinic staff

Število prispevkov : 10
Join date : 05/11/2011

ObjavljaNaslov sporočila: one hot mess   Ned Nov 06, 2011 7:22 pm

Bilo je zgodaj zjutraj in čakanje v svoji ordinaciji ga je počasi ubijalo. Pravzaprav si česa več tako ni upal, glede na to koliko norcev se je občasno prosto sprehajalo po bolnišnici. No, saj ne da ga je bilo strah, ampak kot pripravnik oziroma začetnik, se je težavam raje na široko ognil, tudi s pacienti je raje ostal nekje na striktno profesionalni ravni, tu in tam ga je kakšna zgodba malce zadela, ampak ni bilo hujšega. S skodelico močne kave v roki se je naslanjal na velikansko, s papirji pokrito, delovno površino, srebal vročo tekočino, ki ga je v zadnjih dnevih držala pokonci. Namreč kljub temu, da je imel pred sabo tako pomembno karierno priložnost, je tu in tam še vedno zašel ven, se popolnoma zapil in naslednje jutro komajda upošteval svojo budilko in se pripravil do kratkega sprehoda do kopalnice. Slaba stran njegove nove službe je bila ta, da je moral biti pravzaprav vedno na voljo. Včasih celo nedelje, in verjetno si lahko predstavljate kako se po desetih terapijah počuti on, človek, katerega življenje ni bilo prav nič manj težavno. Ampak se da potrpeti, Gavin ima trdno voljo in prepričanje, da ima v življenju lahko dvoje. Prijetno in dobičkonosno službo in svoje privatno, včasih razvratno, življenje. In tako tudi je, že par let (seveda je takrat delal le kot pripravnik) uspešno združuje delo in zabavo, in včasih se kar malo prepotentno vpraša, če bi to komurkoli drugemu še lahko uspelo.

Iz skorajda malo zasanjanega razmišljanja ga je predramilo glasno trkanje in že po tem je vedel kaj ga čaka. Nihče drug kot njegova mala Electra. Bila je ena izmed redkih, na katero se je pravzaprav navezal, mogoče pa bi temu lahko rekel navadil, kajti terapij z njo je bilo že kar precej, ona pa jih je več kot očitno še vedno nujno potrebovala. Sprva je bilo vanjo izredno težko prodreti, dobro uro sta se le nekoliko prestrašeno gledala, ne en ne drugi pa ni vedel kaj bi rekel, ampak sčasoma jima je steklo. »Živjo, gospodična, kako smo danes? Kaj bolje kot včeraj?« se je spomnil na fiasko, ki mu ga je naredila v pisarni. Ob omembi svojega preminulega sina ji namreč še vedno kdaj popolnoma odtrga in eden izmed takšnih dni je bil včerajšnji. V histeričnem hlipanju mu je iz mize pospravila zajeten kup kartotek, skorajda zbila njegov nov Mac ekran (ki si ga je mimogrede nabavil kar sam), potem pa se kot ranjena žival zatekla v njegov objem. Malo nerodno, če bi v tistem kdo vstopil v ordinacijo, ampak hlipajočemu dekletu je težko dopovedati kaj profesionalen psihiater – pacient odnos pomeni. »Bova kar začela?« je z roko pokazal na prazen naslanjač, kamor je navadno posedel paciente, potem pa, brez da bi v roko prijel njeno kartoteko (saj jo je pravzaprav poznal bolje kot lasten žep), sedel tudi sam.

Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Gost


Gost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: one hot mess   Ned Nov 06, 2011 9:33 pm

this 778-words-long post was written for gavin with all the love in my heart.

    Počasi se je vse nabiralo v njej, saj je bilo vedno tako; neprespane noči in boleči spomini so prej ali slej morali udariti ven in včerajšnji dan jo je tako izčrpal, da sestre niso videle druge rešitve, kot je bila ta, da jo pač zadanejo s tabletami. Ne samo zato, da bo končno zaspala, temveč tudi zato, ker se zares nikomur ni ljubilo ukvarjati z neuravnovešenim primerkom, kakršen je bila ona. Ni bila sicer nevarna, tudi v svojih najbolj norih stanjih bi bolj težko škodovala sočloveku – toda bila je, grdo rečeno, samo še ena nadležna točka v delovnem dnevu osebja. In kakopak se je osebje s takimi stvarmi srečevalo ves prekleti čas, tako da so morali z njimi opraviti po hitrem, čimmanj – zanje – bolečem postopku. In tako je bila danes torej še vedno precej omotična, toda zdelo se ji je, da precej trezna glede stvari. Takšnile nori izbruhi, kot je bil denimo včerajšnji pri Gavinu, so jo potrli, ker so ji dali občutek popolne neprisebnosti, sama pa je zase ves čas zatrjevala, da je normalna in da nima česa delati na tej prekleti psihiatriji. Morda pa je imel Trevor prav.

    Popoldan je bila zmenjena z Gavinom, danes spet, kot skorajda vsak dan, ker ga je potrebovala, kdo bi vedel, zakaj ravno njega. Bil je uslužbenec tukaj, njenih let, ki je najbrž službo dobil preko vez – dvomila je, da bi sicer v Roundviewu najemali delavce, ki so celo mlajši od določenih pacientov na kliniki. Ali pa je samo izgledal izredno mlad; imel je tisti obraz grškega dečka, antični ideal lepote ali nekaj takega. Že samo zaradi vizualnih užitkov se je bilo prijetno družiti z njim, čeprav je Electri ugajalo vse več kot samo to. Morda se je vanj nekoliko zaljubila, a zares je bil njen edini zaupnik tukaj, edini, za katerega se ji je zdelo, da je razumel, četudi morda ni. Četudi se je morda samo delal; a bilo je tako krasno, ker ji je vedno znova ob njenem izpadu norosti izkazal razumevanje preko ljubečega objema ali česa takega. Tako rada se je pogovarjala z njim.

    In tako je vstopila v pisarno. Dišala je po vroči kavi in po parfumu ali morebitnem deodorantu, kakorkoli že, dišala je izredno prijetno, četudi svojega udobja sprva ni bila sposobna pokazati. Seveda je bilo neprijetno vkorakati v pisarno, ki jo je še včeraj popolnoma razfukala, ko je znorela ob omembi Jona, ter zmetala vse stvari sem ter tja, da bi ja naredila velikansko razdejanje in pokazala svoj prav. Kaj je že sploh hotela dokazati? Saj ni vedela. Toda danes je bilo vse pospravljeno in pisarna je spet izgledala dokaj simpatično, kolikor je pač lahko izgledal simpatičen prostor na psihiatrični kliniki. Nasmehnila se je ob njegovem komentarju in skomignila z rameni, saj je najbrž tudi sam vedel, kako zdravniki uredijo reči s težavnimi pacienti. Igla v žilo, pa so se popolnoma umirili in zaspali; tako tudi ona. »Tako, no..« je še enkrat skomignila in s pogledom motrila tla, ki so bila že dokaj zlizana in so izgledala, kot da bi se po njih že tisočletja sprehajali norci. Nesnažno.

    Pokimala je, ko ji je pomignil na stol, se nekoliko obotavala, nato pa vendarle sedla v mehko usnje. Tukaj je sedela že od prvega dne, ko je prišla sem in prvič se ji je zdel občutek tuj; mar je bila do zdaj res že tako zmešana, da se ji je usnje na terapiji s psihiatrom zdelo udobno, pravzaprav da se je veselila tega, da bo sama z njim in da se bosta pogovarjala, pa saj ni bilo važno, o čem.. Danes ne bo znorela, to ji je bilo jasno, pomirjevala so vendarle imela še vedno premočan vpliv in celotno njeno telo se je bolj ali manj kot megla premikalo sem ter tja že ves dan. Še sam je sedel nasproti nje in opazovala je njegov obraz; je mar res izgledal nekoliko bolj utrujen, kot ponavadi? Morda pa je tudi njemu primanjkovalo spanca, kot njej, samo da se je ona le-temu upirala, on pa.. No ja, lahko si je predstavljala da delo v takšnile ustanovi pomeni norost tudi za poprej čisto normalne ljudi.

    »Včeraj so me sestre napolnile z nekim pomirjevalom. Še danes imam občutek, da je pol mojega telesa umrtvičenega,« je pojasnila, kako je iz njene strani izgledalo po tem, ko je izstopila iz pisarne in sta jo tam čakali dve identično oblečeni bolniški sestri z injekcijo in visok tip, prav tako bolniški brat, ko jo je precej trdno zgrabil za roko, da se ne bi premikala, potem pa dovolil ženskama, da sta vanjo zapičili spanec. »A lahko še jaz dobim malo kave?« se je mimogrede vljudno pozanimala, ko je opazovala njegovo na mizi med njima.
Nazaj na vrh Go down

logan mackenzie stone

avatar
clinic staff
clinic staff

Število prispevkov : 10
Join date : 05/11/2011

ObjavljaNaslov sporočila: Re: one hot mess   Pon Nov 07, 2011 9:38 am

Takoj, ko je vstopila v pisarno, se je zavedal, da bo današnji dan drugačen od prejšnjih. Ni vedel točno zakaj, ampak zdela se je mirnejša, mogoče za trenutek celo prazna, brezizrazna. Današnji dan torej zanj ne bo tako velik izziv kot včerajšnji, pa vendar se je moral na vsakršno terapijo do zadnje potankosti pripraviti. Nikoli ni točno vedel kaj naj pričakuje, nervoznega pacienta ali mrtvo hladen hlod, ki bo uro in pol ždel in gledal v prazno, ko bo on čebljal o življenju in ga poskušal navdušiti za izražanje čustev. »Oh,« je izustil, ko mu je povedala o stvareh, ki so jo doletele včeraj in se počutil skorajda malo krivega. On je bil tisti, ki je omenil njenega otroka in iz nje poskušal izvleči vsaj nekaj, in po dolgem času se je v njem zopet prebudil dvom. Je sploh dovolj izkušen in izobražen za delo, ki ga opravlja? Bi bilo mogoče bolje, če bi se kar vdal in prenehal, preden povzroči preveč škode? Ne le, da paciente pogosto spravi ob živce, določeni mu tu in tam na kar preveč očiten način izkazujejo naklonjenost, in tudi Electra je bila ena izmed takšnih. Včasih, ob njenih dobrih dnevih, je kar malo koketirala z njim, potem pa zopet spremenila obraz in se naslednjič prikazala popolnoma zmedena in zamorjena. Kot da bi jo sestavljali dve polobli. Mračna, tista, ki jo je dejansko pahnila v psihiatrično bolnišnico, in tista malo bolj optimistična in energična, ki jo na vsak način želi potegniti ven iz godlje. »Saj bo bolje, mogoče bi morala tole terapijo prestaviti na kasneje, verjetno si zelo utrujena. Še od včerajšnje.« Po eni strani jih je razumel. Sam se ne bi mogel vsak dan eno uro dokaj iskreno in odprto pogovarjati s popolnim tujcem, z njim deliti vse tiste temačne in manj temačne podrobnosti iz svoje preteklosti, po tem pa začeti pozabljati na vse to, ker bi to pač bilo od njega zahtevano. Včasih jih še predobro razume, ampak dejansko je njegova naloga ta, da svojim pacientom pomaga do boljšega življenja, če jih bo zato moral potiskati in jim sam osvetljevati pot, bo to pač storil. Dokler bo lahko, dokler bo zmogel in dokler se bo to zdelo smiselno.

»Ja, seveda,« je takoj prijazno odvrnil, vstal in se sprehodil do edine poličke, ki je krasila njegovo pisarno, zgrabil prvo skodelico, spihal prah, ki se je nabral na ročaju in jo postavil na mizico med njiju. Postregel ji je s toplo kavo iz termovke, ki jo je vsak dan prinesel v službo in je po navadi zdržala za cel dan, potem pa mu pomagala ostati tudi pozno v jutro, sploh če so ga čakali kakšni pomembni opravki. »Upam, da mi ne zaspiš sredi terapije, drugače se bom moral resno pogovoriti s sestrami. Eno je pomiritev, drugo pa dobesedno onemogočenje pacientov še v naslednjih par dneh,« je povedal krepko čez medicinke v psihiatriji. Mnoge so se na lahek način želele preprosto izogniti težkemu delu in zato prepogosto posegale bo tako imenovanih prepovedanih substancah. Kot da ne bi bilo prav vsem na začetku povedano, da se po njih posega le v redkih in nemogočih primerih, kakršen včerajšnji ni bil. So se na sami kliniki dogajale še dosti hujše reči, kot nekaj razmetanih papirjev in histeričen jok. »Naslednjič pa, ko te zagrabi panika, samo ostani v ordinaciji, drugače te bodo spravili pod ključ na zaprti oddelek, deklič,« je skorajda nekoliko pokroviteljsko rekel, čeprav je bil nekoliko v dvomih, kdo izmed njiju je pravzaprav starejši. »Torej, o čem bi rada debatirala danes? Bi se rada o čem pogovorila? Te kaj zanima? Potrebuješ kakšen nasvet?« je nanizal nekaj vprašanj, ki so se mu zdela za začetek smiselna. Mogoče se ji bo na tak način jezik v prihodnje lažje razvozljal.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: one hot mess   

Nazaj na vrh Go down
 

one hot mess

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
HATE ME HARD, honey :: OOC :: i will find you :: the memoirs-