hi and welcome to hate me hard honey blah blah blah all this stuff comes here!!


the chatbox comes here!



name here!
name here!
name here!
credits come here!! don't be afraid to make it a little longer

Share | .
 

 it's a cold and a broken hallelujah.

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

Gost


Gost


ObjavljaNaslov sporočila: it's a cold and a broken hallelujah.   Sre Nov 02, 2011 9:06 pm

    [FOR] hades
Ni več točno vedela ali je sedela na tleh svoje sobe zadnjih pet minut ali pa vse od ogabnega zajtrka, ki je vključeval razmočene ovsene kosmiče in postano mleko. Sedela je v turškem položaju na mehki vinsko rdeči preprogi in se naslanjala s hrbtom nazaj na spodnji rob postelje. Soba je nanjo delovala z do potankosti enakim učinkom kakor pred nekaj več kot dvema letoma, ko je vanjo vstopila prvič. Tako je vedela, da tista deska lesenega podu, ki se nahaja desno od vrat, vedno zaškripa, ko vstopiš. In tako je vedela, da si moral pritisniti na njen levi del, da je skočila v zrak in se je spodaj skrivala prava mala zaloga nakradenih tablet, injekcija in švicarski nožek s srebrnim ročajem, katerega ji je pritihotapil eden od njenih starejših bratov, ko je prišel na obisk. Verjetno je bil edini v družini, ki je še priznaval njen obstoj ter je občasno razmišljal o svoji ubogi mali zmešani sestrici, ki je stopila na temno stran ob prihodu v najstniška leta ter se nekajkrat poskušala ubiti, predozirati, obesiti, utopiti in tako naprej, potem pa še fukala s sorodniki. Nasmehnila se je ob misli na ostali del družine, en je bil bolj povzpetniški kot drug pa se jim niti ne bi bilo potrebno truditi za uspeh - vse jim je bilo že dano v zibko, od dobre izobrazbe, zagotovljene službe v katerem od družinskih podjetij, pa še vsi tisti predniki so ustvarili bombastično kombinacijo perfektnih genov, ki jih je podedovala še sama. A izgledalo je, da je edina, ki jih je dejansko tudi izkoriščala s polno paro. Če bi ostala zlata punčka Chamberlainovih bi zdajle začela hoditi na Oxford in študirala dolgočasno pravo, se morda sredi noči dajala dol v knjižnici s kakšnim srčkanim piflarjem ali pa z golo zadnjico sedela na mizi v kabinetu starih predavateljev. Zavzdihnila je ob misli na to čarobno prihodnost in se še poslednjič ozrla naokrog, nato pa se umirjeno in počasi skobacala nazaj na dolge noge.
Bosa stopala so uživala ob občutku mehkobe preproge pod njimi. Še vedno je iskala način, da pride ven iz norišnice, ker resnično ni videla nič slabega v preprostem dejstvu, da je naveličana življenja in se hoče spraviti pod rušo. Mar je bilo res vsem tako težko razumeti? Sploh pa ni škodila nikomur, za razliko od ostalih norcev v tejle ustanovi, ki so bili najmanj ducatkrat bolj izprijeni kot ona sama. Sprehodila se je čez sobo do mizice z ogledalom in se nasmehnila podobi na drugi strani, ki je zrla naravnost vanjo s prekleto žarečimi očmi. Potegnila je sponko iz spetih las, da so se dolgi svetli kodri usuli prek njenih ramen in čez hrbet, nato pa zasukala glavo proti vratom, ko je razpoznala odpiranje vhodnih vrat v manjšo sprejemnico. Samo sobo je delila še s tremi sostanovalkami in glede na to, da je bila trenutno v sobi sama, potem se je morala ena ravnokar vrniti. Spraševala se je zgolj katera je bila - ena od dveh noric ali pa odvisnica? Da je pristala v sobi z dvema zmešanima ženskama zagotovo ni pripomoglo k izboljšavi njenega zdravstvenega stanja, a morala je priznati, da je uživala ob nočnih pogovorih, ko se je ena od njiju tedensko začela dreti, da je v kotu kako mitološko bitje ali pa da zelena meglica visi ob oknu. Vrata so se odprla in nasmehnila se je ob pogledu na njeno najljubšo, Hades. Vzljubila jo je že samo zaradi njenega imena, hkrati pa se ji je ženska nekoliko smilila, ker ni imela niti najmanjših šans, da prileze iz te beznice. "najdražja, kakšno čudovito presenečenje," se je prikupno nasmehnila v pozdrav, znala je biti jebeno najslajše bitje na svetu, če je to hotela in skrbno je pazila, da je pred noro temnolasko tak videz tudi vzdrževala. Na nek način si je tako pridobila njeno zaupanje in deloma zvestobo, hkrati pa je odgnala tveganje, da jo bo sredi noči napadla in jo poskušala zadušiti. "kaj točno pa počneš v sobi? ni zdajle tisti dragoceni čas tvojih uric na vrtu?" se je odpravila prek sobe naproti prišleku in si ovijala svetle pramene okrog prsta. Nekaj kar je počela tudi z ljudmi, ko ji je bilo še posebej dolgčas. "saj bi rekla, da si prišla pogledat mene, pa vendar si nočem spet vzbujati upom. so bili otroci zlobni?" je sedaj že iz navade naslonila dlani na temnolaskina ramena in jo pogledala v oči, nekaj kar je vedela, da jo pomirja.
Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: it's a cold and a broken hallelujah.   Čet Nov 03, 2011 12:04 am

Včasih je bila tam... njena dežela. Vedno znova zalita s slepečo sončno svetlobo, z morjem in pošastmi, ki živijo v njem. Z otokom. Prelepim otokom, na katerem stoji hišica, ne, ne hišica, pravi pravcati dvorec z vilinskimi služabniki, ki jih nikoli ni videti. Po celotnem otoku je zasajen labirint, skozi katerega lahko pride samo nekdo, ki pozna pot. Nihče je ne pozna, torej nihče razen Hades. Ona je gospodarica otoka, gospodarica vse dežele in ona natančno ve kako se kam pride in kje se kaj najde. Vsi jo poznajo, želijo si pogovora z njo, želijo si njene pomoči. In ona jim vedno pomaga. Išče izgubljene zmajske otroke, se pri tem bori z zlobnimi demoni in se prebija skozi džunglo. Ali pa skupaj s pirati išče izgubljeni zaklad. Ali pa... Veliko je stvari, ki jih Hades počne v svoji deželi in vse so zabavne. Ampak na koncu je vedno treba oditi, na koncu zelenje in modrina zbledita in edino kar ostane so sive stene in ljudje, ki jih sovraži. Nekateri jo gledajo s posmehljivimi očmi in z njo ravnajo kot z otrokom, spet drugi se spravljajo nanjo in pri tem mislijo, da jim bo pustila. Nikoli jim ne pusti, vedno grize, praska in brca, vse dokler ne odidejo, po možnosti polni modric. Sovraži jih, vse po vrsti jih sovraži. O tem je razmišljala, ko je sedela pod krošnjo bukve, s koleni stisnjenimi ob telo in rokami poveznjenimi čez oči. Nalahno se je zibala naprej in nazaj in se poskušala ne meniti za feniksa, ki je sedel na veji tik nad njo. Tiho je pel s svojim nebeško lepim glasom in poskrbel, da ji je bilo še huje. Na koncu ni več zdržala. Planila je pokonci in stekla preko vrta, skozi steklena vrata in po stopnicah navzgor. Ustavila se je šele nekaj metrov pred vhodom v njeno sobo. Kaj če bo kdo notri? Z nikomur se ni želela srečati. Hotela je biti sama. Čisto sama, brez kakšnega nadležnega bitja, ali še huje, človeka. Ob tej misli se je zahahljala. Ali ni tudi človek bitje? Nekaj časa se je vrtela okoli tega vprašanja, nato pa se je odločila, da ni važno in stopila korak naprej in potem še enega. Nato je pogledala gor. Tam prav nad njo je plaval temen oblak. Še enkrat se je zahahljala, čeprav ni prav dobro vedela zakaj. Mogoče ji je bil všeč samo zvok... ali pa občutek. Kar nekoliko zamaknjeno je opazovala oblak, ki se je naenkrat zganil. Hades je bilo v trenutku jasno kaj namerava. S polno hitrostjo se je pognala proti sobi, odprla vrata in jih nato hitro zaprla, oblaku tik pred nosom. Če je oblak sploh imel nos. Ob tej misli jo je prijelo, da bi se ponovno zahahljala, vendar se ni. Previdno se je napotila naprej proti še enim vratom, ki so iz veže vodila v spalnico. Zdelo se ji je precej neumno, da morajo imeti vežo. Tudi brez nje bi čisto v redu shajali, pa še, ne bi se bilo treba truditi z odpiranjem in zapiranjem dvojih vrat. Tiho je prhnila, nato pa potegnila za kljuko in pustila, da so se vrata za njo zaloputnila. Nameravala se je vreči na posteljo in naslednjo uro strmeti v strop, vendar je ugotovila, da bo moralo to še malo počakati. Naproti ji je namreč že stopila Valerie. Njena sostanovalka, ki je iz nekega Hades povsem nedoumljivega razloga, kazala zanimanje zanjo. Hades jo je imela rada. Včasih se ji je sicer zdela malo narejena, vendar občutek še ničesar ne pomeni kajne? "Vrt je dolgočasen" je rekla v odgovor na Valeriino vprašanje in se poskušala izmuzniti mimo nje do postelje. To ji ni ravno najbolj uspelo, saj so v naslednjem trenutku na njenih ramenih že počivale sostanovalkine roke. "Kaj niso otroci vedno zlobni?" je na vprašanje odgovorila s vprašanjem, nato pa dodala: "Srečala sem feniksa, on je bil še bolj zloben, ker je pel tako žalostno pesem. Tudi tukaj se jo malo sliši, vendar ne tako glasno kot spodaj." Malo je postala, nato pa se je odločila, da bo Valerie povedala še za črni oblak, ki ga je videla na hodniku. "In videla sem črni oblak. Mislim, da je bila to nesreča. Črna barva vedno prinaša nesrečo kajne?"
Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: it's a cold and a broken hallelujah.   Pet Nov 04, 2011 12:21 am

Čudila se je, kako jo je vsakič znova presenetil lesk v temnolaskinih očeh, ki je pričal o vseh tisočerih zgodbicah, ki so se razvijale v ozadju njene glave in si večkrat utrle pot na dan. Prikimala je ob trditvi v znak stoodstotnega strinjanja in izpustila njena ramena iz svojega prijema, zdaj proste roke pa prekrižala na prsih in se odmaknila od dekleta. Z njenimi značilnimi postopaškimi koraki se je odpravila k svoji postelji in sedla na rob mehkega pregrinjala s pogledom osredotočenim nazaj na ogledalo in nič več na novo družbo. "ne bi ti smel biti dolgočasen. na vrtu si bližje svojemu svetu, kot si sploh lahko zamisliš. tam imaš grmovje z namišljenimi krompirjastimi palčki in jezero s plehkimi meni podobnimi morskimi deklicami," je mirno naštevala in si izbrisala nasmešek. Znala je biti na eni strani pocukrano osladna in ravnati z vsemi v rokavičkami, v trenutku, ko ji je postalo dolgčas pa je spremenila svojo melodijo in znala biti prav zajebana prasica. Ne bi bila presenečena, če se je kdaj v preteklosti spravila tudi na Hades in ji v obraz vrgla njeno bolezen in ji kar narekovala dejstvo, da bo za vedno ostala zaprta na tem peklenskem kraju in poti ven ni. "sploh pa je vrt tukaj dokaz svobode. pa četudi te vedno spremlja kakšna cenena medicinska pomočnica z neokusno dolgimi nohti s cenenim in napol okrušenim lakom," je še zavzdihnila in naposled odvrnila pogled od svoje podobe proti svoji dlani. "nič me ne razpizdi bolj kot okrušen lak na nohtih. kaže na tvojo nesposobnost, da bi eno takšno majhno stvar kot je noht, ohranil popolno," se je namrščila in plosknila z dlanmi skupaj, ko se je vrnila iz svoje vizije razmišljanja in pogledala proti temnolaski ter počasi odkimala. "ne. niso vedno zlobni. zlobni so samo, kadar ne dobijo česar hočejo ali ko nečesa ne razumejo pa si izberejo napačen način za dojemanje sveta. takrat znajo biti pasji," je pojasnila svoje nestrinjanje brez kančka sledu pokroviteljskega tona. "jaz sem bila odrasla, ko sem bila otrok. zdaj, ko pa naj bi bila odrasla, se obnašam kot štiriletnica brez barbike. najbolj žalostno je, da me niti ni sram,"se je počasi namuznila in njen pogled je spet dobi rahlo navihan lesk, ko se je spomnila svoje zaloge tabletk v podu. Lahko bi si privoščila kratko potovanje v Hadesin svet in skupaj z njo fantazirala na postelji. Ali pa ostala povsem prisebna do večera in se nato šla zadevat ter tihotapit po vrtu in iskat prej omenjene debele palčke. "oh, hades. res ne razumem, zakaj naj bi bil feniks zloben, če je bil zgolj žalosten? pokaži malce sočutja, draga," je zavzdihnila in naredila droben zavoj z očmi. "morda mu je pred kratkim crknila družica in so raztresli njen pepel naokrog, da se ni mogla ponovno roditi. ali pa zgolj ne more srati. v vsakem primeru, res ne vem, zakaj naj bi bil zloben. kvečenjmu ti se obnašaš malce sebično," ji je namenila karajoč pogled in še malce požugala s prstom. Kriza, včasih se je še sama začela obnašati kot norec in govorila tako sranje, da ga ni večjega. "in vsi vemo, da je to moja vloga, zato raje sedi tukajle na mojo posteljo, še prej pa tamle izpod tiste deske ob vratih prinesi nekaj bonbonov zame," je s prstom pokazala na desko pod katero je bila vsa njena zaloga. "črna barva nesrečo?" je odsotno odvrnila povsem osredotočena na prihajajočo dozo odrešitve. "ne bi rekla. verjetno sprašuješ napačno osebo. sama skušam čimprej crkniti, smrt je črna, tako torej imam rada črnino in vse to," je skomignila z rameni in se zleknila nazaj na posteljo, noge pa je obdržala na trdnih tleh. "se kdaj sekiraš, ker veš, da boš vedno tukaj notri?" je kar neposredno ustrelila pikro puščico. Ah ja, packa.
Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


ObjavljaNaslov sporočila: Re: it's a cold and a broken hallelujah.   Sob Nov 05, 2011 12:48 am

Hades si je kar malo oddahnila, ko jo je Valerie končno spustila in se s svojo značilno hojo od zibala proti postelji. Bližina drugih ljudi ji je bila zadnje čase vse bolj neprijetna. Ni vedela točno zakaj, mogoče jim ni zaupala. Ko je bila še zunaj, obkrožena s tistimi, ki jih je poznala, je vedela natanko kaj lahko pričakuje. Bili so predvidljivi in so predstavljali neke vrste varnost. Ko so jo zaprli v kliniko tega občutka ni bilo več. Pri tukajšnjih osebkih ni nikoli vedela pri čem je. Mogoče se je nek dan z nekom povsem dobro razumela, že drugi pa jo je ta nekdo skoraj zadavil. Ker je bila tako zatopljena v svoje misli, je skoraj preslišala Valeriino govorjenje. "Krompirjasti palčki? Kako pa so videti? Mislim, da do zdaj nisem še nobenega srečala. Sem pa videla vrtne palčke. Oni živijo pod zemljo in kopljejo rove. Izgledajo ravno tako kot tiste plastične figure, ki jih imajo ljudje tako radi na svojih vrtovih." Je rekla, nato pa obmolknila. Seveda je imela še veliko povedati o tako imenovanih vrtnih palčkih, vendar ni bila prepričana, da ta tema Valerie zanima. Hades ni nikoli vedela kaj njeno sostanovalko zanima in kaj ne. Večinoma je sicer govorila, tudi če je ni nihče poslušal, vendar nikoli pred Valerie. Ni si drznila. "Meni so medicinske pomočnice všeč. Prijazne so." Ob naslednjih besedah, je njen pogled hitro šinil proti dlanem in nohtom, ki so bili v precej slabem stanju. "Jaz nikoli ne gledam nohtov." Je rekla tiho in zamižala. V to jo je pripravil majhen grd škrat, ki je sedel na vrhu omare in se nesramno režal. Hades ni marala škratov. Bili so prav nesnažna in gnusna bitja, ki so nadvse uživala v povzročanju raznoraznih težav. Še posebno rada so skrivala ključe in druge prav tako pomembne predmete. Ravno si je mrmrala starodaven urok s katerim bi bitje odgnala, ko jo je zmotila Valerie. Hades je slišala besede, vendar ni razumela njihovega pomena. Njej so se zdeli otroci vedno zlobni. Tega raje ni povedala na glas. Rekla je samo: "Mogoče imaš prav..." Nato pa utihnila in z gnusom opazovala škrata, ki je skočil na njeno posteljo in za sabo puščal rjave smrdeče madeže. Namrgodila se je, potem pa planila v smeh, ki so ga bile seveda krive besede njene sostanovalke. "Ti... pa... res... ne... veš... nič o... feniksih." je komaj izdavila, se še nekaj sekund zvijala, nato pa se nenadoma zresnila. Nihanja razpoloženja so bila pri njej nekaj povsem običajnega. "Feniksi pojejo samo, ko hočejo nekoga užalostiti. Sami niso nikoli žalostni. Tisti feniks je bil zloben." Trmasto se je zazrla v Valerie in se spraševala če je ravnala prav. Mogoče ni bilo ravno najbolj pametno, da je to rekla. Svetlolaske resnično ni želela razjeziti. Da bi popravila vtis je takoj, ko ji je njena sostanovalka to naročila, hitro skočila do deske, jo odstranila, zagrabila majhno vrečko in se z njo odpravila proti postelji. Sedla je nanjo, vrečko pa predala sostanovalki. Ni bila prepričana, da je to dobra ideja. Valerie je vedno ko je pojedla kakšen "bonbon" postala nekoliko čudna. Ravno to je dalo Hades misliti. Ni vedela kaj tiste stvari so, vendar pa je bila popolnoma prepričana, da ne bonboni. "Ne pa ne bom." je kar nekoliko jezno odgovorila naslednjim svetlolaskinim besedam. "Ne bom za vedno tu. Enkrat me bodo spustili. Ali pa bom pobegnila. Ne bom pa za vedno ostala tu." Hades si je želela, da Valerie ne bi ničesar rekla.
Nazaj na vrh Go down

Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: it's a cold and a broken hallelujah.   

Nazaj na vrh Go down
 

it's a cold and a broken hallelujah.

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
HATE ME HARD, honey :: OOC :: i will find you :: the memoirs-