hi and welcome to hate me hard honey blah blah blah all this stuff comes here!!


the chatbox comes here!



name here!
name here!
name here!
credits come here!! don't be afraid to make it a little longer

Share | .
 

 you don’t have to be alone, alone i won’t let you go

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

isabelle chanell lambert

avatar
clinic staff
clinic staff

Število prispevkov : 21
Join date : 31/10/2011
Age : 22
Kraj : Ljubljana

ObjavljaNaslov sporočila: you don’t have to be alone, alone i won’t let you go   Tor Nov 01, 2011 7:35 am





Sovražil je vsak tisti majhni trenutek, ko je v sobo vdrla sestra ter s svojim čarovniškim glasom zavpila, da je čas za kosilo kajti vsi norci zbrani na enem kupu res niso bila njegova najljubša stvar sploh pa, če je bila hrana tako zanič kot je bila. Preganjeno je nase navlekel pulover s kapuco in si jo potegnil čez glavo in nato s sklonjenim pogledom stopil iz sobe ter se napotil proti jedilnici. Na eni strani je bila precejšnja tišina. Neko dekle se je igralo z vilicami kot da so letala, nekateri so se celo pogovarjali najbolj krizno pa je bilo na tisti strani kjer se je našel kdo z anoreksijo in je hrano skrival povsod kamor je lahko kajti ničesar ni želel pojesti in v tistem trenutku ob pogledu na hrano jih sam ni krivil. Videti je bila ogabna in čeprav so mnogi trdili da knjige ne smeš soditi po stranicah pri tisti hrani lepa beseda svojega mesta ni našla in je še najbolj lačnemu človeku ne bi dal za jesti pa čeprav bi vedel da mora. Z eno roko je pograbil pladenj medtem, ko je čakal v vrsti za hrano katere si res ni želel. Res ni razumel zakaj niso prehrane naredili raznolike za vsako skupino posebej. Zakaj so morali vsi zaradi enih jebenih anoreksikov jesti hrano prilagojeno njim in se igrati otroke katere polnijo z minerali in ostalimi podobnimi snovmi za preživetje. Da ni omenjam plastičnih vilic in nožev, da nekdo ne bi kaj poskušal narediti s samim seboj in priborom pa čeprav če je kdo hotel se je lahko že s papirjem samo poškodoval ne glede na to kako zelo težko je bilo to verjeti ampak sam se je s svojim bivanjem v tej ustanovi naučil toliko načinov, da konča svojo življenje ali pa se vsaj malo poškoduje iz snovi katere na prvi pogled ne delujejo nevarne. Zaradi kričanja kuharice na drugi strani pa se je rahlo zdramil in premaknil naprej ter sprva vzel pribor in tisti sok zapakiran v tetrapak s slamico kot da je petletnik in ne dvajsetletnik zmožen pitja iz kozarca pa čeprav bi bil le ta plastičen toda očitno se je moral zadovoljiti s tetrapakom in ogabnim breskovim sokom in njegov obraz je že na začetku kazal nezadovoljstvo in zgroženost se je pojavila šele ko je dobil nekakšno zeleno bruhanje in krompir, ki je bil videti kot da si ga ravnokar skuhal ter ga zmečkal še ne olupljenega ter ga nato ponudil ljudem. Koščki so gledali ven in kuharice so se široko smejalo in imelo ga je da bi ji pljunil v obraz toda vedel je da bi ga nato spravili stran iz kuhinje ter ga zaprli v zdravniško sobo in naredili paniko češ da je nevaren in ima svoje trenutke nasilja in bi ga zvezali dokler se ne bi pomiril. Kurac ja. Prisiljeno se je nasmehnil grdobi pred sabo in nato še nadzorniku na levi in se skupaj s pladnjem odlepil od traka, ter vrste in se razgledal po prostoru da bi kje našel kakšen primeren prostor za sedeti. Najraje bi seveda videl da bi kje v kotu sedel toda očitno je njegova soba bila zadnja na seznamu klicanja in je bilo več ali manj vse zasedeno celo koti kamor so se neki norci posedli, da bi lahko uživali skupaj s svojimi namišljenimi prijatelji. Še preden pa je naredil korak proti neki mizi je ravno tam neko dekle začelo na polno kozlati in v sekundi se je obrnil ter odkorakal nekam na drugo stran, ko je tam nekje bolj samo zase videl znano svetlolasko.
Pospešil je svoj korak in svoj pladenj položil nasproti nje in se usedel na tiste neudobne stole in pridobil s tem sumljiv pogled še enega nadzornika, ki je zdaj očitno bil odločen da bo nekaj časa gledal proti njima in počasi se je James takšnega vdora v zasebnost katere tukaj dejansko niti nisi mogel imeti navadil. Samo prikimal je z glavo v znak pozdrava nato pa se obrnil proti dekletu nasproti njega. Esther je bila zmešana kot mnogi tukaj še tisti, ki niso bili označeni kot norci toda zanj je bila tako krhka in kot neverjetno bitje da jo je branil pred vsemi in ni prenesel kakršnega koli grdega pogleda na njo. Branil jo je in nikoli ni dovolil niti samemu sebi da bi jo poškodoval ne glede na to koliko mu je včasih potrpežljivost padala ter bi jo skupaj s svojimi vilami, ki ga nikoli ne bodo odrešile zalučal v steno. A je ni in je nikoli ne bo. V glavi je jasno imel da je ona zanj mlajša sestra in njegova edina družina. Točno to je bila. Ja. Njegova edina družina na vsem tem usranem svetu in sprejel jo je takšno kot je skupaj z vsemi mnogimi izmišljenimi bitji v njeni glavi. » Ali imajo tvoje vile mogoče kakšno boljšo hrano na zalogi, Esther ? « se je počasi nagnil naprej in zašepetal kajti ni hotel poslušati pridige nadzornika, da naj bo zadovoljen s tem kar ima in res ni hotel tvegati da mu tisto zeleno kepo tujega bruhanja zaluča naravnost na obraz. » Sicer pa si dobro, draga ? « in se nasmehnil, ko je s priborom zajel malo krompirja in ga ponesel proti ustom. Ni mu preostalo nič drugega kot da si predstavlja popolni obrok in skuša prikazati tisti božanski okus, ki ga je včasih spremljal iz dneva v dan dokler ni prišel sem.



tag is gorgeous esther and here is 901 words. here we go darling love . and at the moment james morrison - i won't let you go are on my playlist.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

daniel ethan baker

avatar
whores
whores

Število prispevkov : 35
Join date : 27/10/2011
Age : 21

ObjavljaNaslov sporočila: Re: you don’t have to be alone, alone i won’t let you go   Tor Nov 01, 2011 9:16 am

    Bili so dnevi, ko se je preprosto želela znoreti. Včasih je to počela na medvedku. Metala ga je v belo - ravno na novo prepleskano steno- , nato pa od strahu pred tem, da bi se ji plišasta igračka maščevala, nekaj ur jokala in razgrajala. Spet drugič je bosa hodila po pokošeni travi in glasno pela ameriško himno, kot bi ji bilo to nekaj najbolj pomembnega na svetu. A tisto najbolj pomembno , znala je pretiravati. Če se je urezala, udarila ali naredila karkoli je iz miši naredila slona. V tem je bila res dobra.
    Tistega jutra je vstala že navsezgodaj. Njene cimre so še spale in bila je presenečena, da je slišala Calisto smrčati. Obe sta spali v isti postelji, ona ob robi, Cal pa ob steni. To sta počeli samo takrat, kadar sta ena drugo spolno zadovoljevali in je bila Calista slabe volje. A Esther tistega trenutka na to ni premišljevala. Zlezla je iz postelje, kot majhna punčka na božično jutro, polna pričakovanj in razburjenja. Vrata njihove sobe so bila odklenjena in na hodniku sta gor in dol maširala dva moška. Glavo je porinila skozi vrata in pokukala najprej na levo, nato še na desno. Čez dobro sekundo je skozi vrata porinila še celo svoje telo. Pomahala jima je in odšla v skupno kopalnico, da bi se umila. Njeno telo je zalila ledeno mrzla voda in če je ne bi bila že dobro vajena bi lahko zmrznila. Vseeno se je na hitro namilila in nato vso to belo packarijo kot ji je sama pravila, sprala s sebe in si skrtačila lase in umila zobe. Ko je bila že čista je pred njo stala njena sestra, tista ki jo je vedno spremljal vse povsod. Videti je bila nekam slabe volje, kajti ponavadi tudi Esther ni vstajala tako zgodaj, tedaj pa je bila ura šele pol šestih zjutraj. Tiho jo je pozdravila in se ji široko nasmehnila.
    Po zajtrku, ki je bil šele nekaj čez osmo se je odpravila na terapijske ure, ki jih je preživela sama. Znorela je. To seveda ni bilo prvič, ampak po dobrem tednu dni je spet dobila šok, ker ji je Calista rekla, da bo zadavila eno izmed njenih vil in ji skrila njenega medvedka. Čisto je popizdila in iz ust se ji je pričela cediti slina, njene oči pa so bile polne solz. Skoraj dobro uro je trajalo, da so jo spravili v red in da se je v parku naužila čistega in hladnega majskega zraka.
    Sama pri sebi je mrmrala nekaj o tem, da bodo vile še vedno žive ko bo prišla v sobo. In čeprav bi raje cel dan preživela pod posteljo, kot bi se šla sprehodit, je tokrat pod prisilo odšla v jedilnico. Saj ne, da je imela kaj proti bolniški hrani. Verjetno je bila ena in edina, ki ji je bila kuha tu všeč. Počutila se je, kot bi bile kuharice njene mame in bi kuhale samo zanjo. Vsak dan je bilo skoraj enak obrok, a na to se je že navadila. In ko je okoli poldneva vstopila v kuhinjo je bila vrsta kratka. Nekaj ljudi je že sedelo, večina jih je komajda prihajala. V roke je vzela bel pladenj, kajti modra in rdeča ji iz neznanega razloga nista bili všeč. Na točno pet centimetrov od levega robu je nastavila prtiček, ter nanj nežno položila plastično vilico, žličko in nož. Zanje je bilo vse plastično, ampak tudi na to se je navadila. Verjetno bi si mislili, da je izredno prilagodljiva. Am, no potem je odkorakala v zapestje kuharic, kjer so ji naložili neko zmes, katere imena pač ni vedela. Vse kar je bilo v njeni glavi je bil nekakšen ukaz, da mora to pojesti. Sedla je in z vilico zagnetla v zeleno reč. Nasmehnila se je, mogoče bolj sama zase a tisti, ki so hodili mimo nje so vedeli, da je dobre volje. Ko je torej hrano - če tej reči sploh lahko rečemo hrana - nesla v usta, je imela le ta neznansko nemaren vonj in okus. Kot bi zmešala čebulo, vodo in nekaj začimb, ah seveda in gnilo meso. A bolj kot je premišljevala manj apetita je imela, zato je vse skupaj kot robot dajala v svoja usta in goltala. Ko je pred njo sedel njen najboljši prijatelj, rjavolasec James se je zahihitala. "Imajo poseben med." sklonila se je k njemu in mu zašepetala. Ni je posebej motilo, da so varnostniki pogledovali proti njima, kajti tema o vilah ni bila nič kaj grozečega. "Zakaj pa to sprašuješ? Se slabo počutiš, ali pa si spet malo preveč zbirčen?" je poizvedovala, čeprav je vedela zakaj točno se gre. "Dobro sem hvala." nikoli ni preveč gledala na to, da je med govorom gledala v sogovorca. Njene oči so bile uprte v hrano in njene roke, ki so se premikale sem ter tja. "Kakšen je bil tvoj mesečni spanec?" tisto noč je spala precej dobro. Razen Caliste, ki se jo je dotikala in jo poljubljala vse povsod je zaspala precej hitro in ne trpeče.


    this post is tagged for pretty james and there are almost 832 words. on my radio's playing lucky by colbie caillat / fuck you by cee-lo green love and i am telling you lame-ish, but they are so sweet love
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

isabelle chanell lambert

avatar
clinic staff
clinic staff

Število prispevkov : 21
Join date : 31/10/2011
Age : 22
Kraj : Ljubljana

ObjavljaNaslov sporočila: Re: you don’t have to be alone, alone i won’t let you go   Tor Nov 01, 2011 8:40 pm





S priborom je premetaval hrano na svojem pladnju in njegov kisel obraz se nikakor ni mogel spremeniti. Vendar se je zgolj zaradi svetlolaske moral rahlo nasmehniti in v tistem trenutku bi res najraje videl da bi do njega prišla kakšna vila ter mu krožnik tistega sranja spremenila v pečenega sončnega piščanca in pečen krompir, ki je dejansko bil užiten toda njegova zrela pamet je še precej dobro delovala in je lahko za razliko od dekleta nasproti vedel, da se to nikoli ne bo zgodilo in da so vsa tista njena bitja le v glavi. » Seveda se slabo počutim, ko to jem. « ter ponesel proti ustom še zeleno stvar in poskušal samo kaj pojesti. Bil je zadnji obrok in ravno ni imel nikogar, ki bi ga obiskal ter pritihotapil kakšno sladkarijo ali dobro hrano. Drugi so imeli to hrano toda njegova mama je bila mrtva in oče sploh ni vedel kaj se dogaja z njegovim sinom medtem, ko je on na Bahamih s svojim ljubimcem. Oziroma je vsaj predvideval, da je tam na koncu koncev pa nikoli ni izvedel. Samo pobral je stvari ter pustil novinarje pred hišo in odšel ne da bi poskušal kaj zanikati ali pa razložiti svoji družini. Po drugi strani pa ga je razumel. Mami v tistem trenutku več nisi mogel nič razlagati glede na to da je bila zadeta štiriindvajset ur na dan in on kot sin ga ne bi mogel zaustaviti da se odreši govoric in zgroženih pogledov znancev. A vseeno. Sedaj ko je sedel tu med vsemi temi bolniki bi veliko raje videl, da bi vsaj njega vzel še s seboj in bi moral prenašati svojega starega kot pedra in njegovega novega moža namesto, da je bil tu poleg pa tega ne bi on ubil lastne mame ampak bi se sama. Počasi toda ta usoda jo je čakala vse odkar je pogoltnila prvo tableto in pričela izvajati raznorazne poskuse vzdržljivosti sama na sebi. Zdaj bi nekje imel lagodno življenje, jedel pravo hrano in bil deležen ženske družbe, ki bi dejansko bila normalna in mu ne bi nakladala o demonih ki se skrivajo pod posteljo ali pa o vilah kot Esther pred njim, čeprav je njene vile sprejemal ker so del nje in ker je z njimi bila še toliko bolj krhka in nežna ter zagotovo preprosto zato ker jo je imel rad in je bila njegova edina družina tu naokoli. Družina za katero bi naredil vse in če bi bila kdaj možnost da bi pobegnil od tu bi njo vzel s seboj. Vse bi pustil tukaj samo njo bi vzel s seboj ter bi se znašel v velikem svetu ter poskrbel za njo bolje kot vsi zdravniki z usrano diplomo tukaj na koncu pa so znali samo vbrizgati pomirjevalo v tebe ali pa te zavezati in to je bilo to. Pomagali ti niso kajti tako bi te morali poslati nazaj v svet in če bi vsem tu uspelo oni ne bi imeli dela poleg tega pa ti tudi niso škodovali, če si bil tisti srečnež katerega niso ubili na koncu samo zato ker primanjkuje prostora.
» Dobro glede na to da je včasih stalnica, da se eden poskuša ubiti sredi noči ali pa ima drugi nenadne izbruhe jeze ter meče omare po sobi in imam sam borbo s seboj da ga ne razbijem, ker mi ne pusti spati. « in skomignil z rameni ter nato nadaljeval s svojim današnjim obrokom, ter se počasi navadil na gniloben okus, ki pa je seveda roko na srce bil veliko boljši kot je dejansko tista packarija bila videti. Vendar danes je nekako bilo drugačno v jedilnici. Ni bilo veliko izpadov razen dekleta, ki je malo prej bruhalo pred njim in nekega tipa ki je mislil da ga napada bog ve kaj in je z nožem tekal naokoli dokler ga niso ujeli ter si dejansko videl kako zelo rdeč in prepoten je bil nato pa so ga odpeljali in vsi v jedilnici so se lahko vrnili nazaj k hrani in mirnemu obroku kolikor je ta lahko bil miren. Ni bilo potrebno veliko spraševati kaj se bo zgodilo nekako so to vsi vedeli razen novincev, ki pa so tako ali tako bili preveč prestrašeni nad vsemi da bi lahko sploh razmišljali. » Kaj je bilo danes, da si znorela ? « je vprašal ter radovedno pogledal proti njej v očeh pa je bilo tudi opaziti nekakšno skrb kaj se dogaja z njo. » Sestre so govorile o tebi, ko sem hodil mimo njih. « je še hitro pojasnil kako je izvedel ter ji pustil da odgovori, če je to dejansko hotela toda nekako se mu je zdela danes še preveč tiha kot po navadi. Saj ni bila ravno zgovorna razen, če mu ni imela povedati kakšno neverjetno zgodbo kaj se je zgodilo kakšni vili in je sam moral to poslušati in spraševati ter se delati da ga zanima, čeprav ga ni toda navsezadnje kot da je imel kaj boljšega za početi in veliko raje je bil ob njej popolnoma miren in so ga tako vsi na kliniki pustili na miru kajti ni imel izpadov pa tudi ni kradel tablet samo zato ker mu je to nekako skozi življenje postala stalnica tistim idiotom pa ni mogel dokazati da ni odvisen niti če bi ga zaprli v samico in bi moral biti brez tablet. Bi že postavili hipotezo da jih je tudi tam čudežno dobil.




tag is gorgeous esther and here is 895 words. here we go darling love . and at the moment chester see - god damn you're beautiful are on my playlist.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

daniel ethan baker

avatar
whores
whores

Število prispevkov : 35
Join date : 27/10/2011
Age : 21

ObjavljaNaslov sporočila: Re: you don’t have to be alone, alone i won’t let you go   Tor Nov 01, 2011 9:38 pm

    Ob njegovem namrščenem obrazu ni mogla ostati resna, zato se je kot majhna deklica nasmejala, in se hihitala tja v tri krasne. James je na vso srečo ostal miren. Ob njej mu nikoli ni zmanjkalo potrpljenja in čeprav se je v bolnici spravil že kar na nekaj ljudi, je njo vedno nekako ljubkoval in jo imel rad. Vseeno je imela ob njem nekakšen občutek, da mu že zmanjkuje potrpljenja zaradi njenih zgodb o vilah, a do sedaj ni nikoli kazal nikakršnega protesta proti pripovedovanju.
    Na njeno vilico se je napičilo nekaj podobnemu grahu. Nasmehnila se je in ga z zanimanjem dvignila v zrak, kot bi v roki držala zastavo miru. Nekaj časa je mahala z njo sem ter tja in si zamišljala, da vilam kaže pot. Po dobri minuti pa se je zopet zazrla v rjavolasca pred njim in mu pokimala. Bil je tako čudovit. Skoraj prečudovit in nikoli, ampak res nikoli se ni zavedala kako točno je lahko srečna, da ga ima. Njegov nasmeh je bil žareč, oči so se svetile, in čeprav je nagonsko želel ubiti vsakega, ki se mu približa je bil do nje tako sladek. Včasih kadar je ponoči ležala na svoji postelji in v roki držala risbo, ki jo je narisal zanjo je premišljevala o njem. Rada ga je imela, čeprav si nista bila v sorodu nič skupnega. Prej se nista poznala in eden za drugega nista vedela, da obstajata. Nihče ne ve kaj točno ju je zbližalo, a en ob drugem sta delovala tako pomirjujoče. Nikoli ampak res nikoli nista imela nobenih težav kadar sta bila skupaj. Za Esther je bilo še toliko boljše, da je nanjo pazil moški s treznimi misli.
    "Jaz sem spala precej pomirjujoče. V roki sem trdno držala medvedka, z drugo roko pa sem ..." utihnila je. Ni imela namena nadaljevati, kajti nikoli mu ni želela izdati, kaj točno počne Calista z njo. Vendar tu ni bila kriva samo Calista, tu je bil še Zac ki jo je maltretiral in z njo počel, kar mu je bilo volja. In če bi James izvedel za vse to verjetno ne bi ostal tako miren, kot je bil videti v tistem trenutku.
    "Še vedno hranim tisto tvojo risbico, ki si mi jo narisal. Se spomniš?" na risbici ni bilo nič drugega kot punčka in nekaj let starejši fant, s katerim sta spuščala zmaja. Predstavljala naj bi plavolasko in rjavolasca, ki je sedel pred njo. Glasno se je zasmejala in iz žepa - v svoji pižami - potegnila zmečkan in trikrat prepognjen listek. Kljub temu, da je bila tako nora, še vedno je bila človek. Njeno obnašanje je bilo podobno otroku, a vseeno imela je dneve ko se je znala spametovati (le da je bilo teh dni bolj malo). Povesila je pogled, kajti postalo ji je nerodno in izgubila je apetit. "So res govorile o meni?" nihče ni prav rad slišal, da se za njegovim hrbtom govori o njem. Esther je bila pač punca, ki se je vedno bala da ji bo kdo storil kaj žalega. Ljudem nikoli ni ničesar odrekla in vedno je storila kar so ji dejali. Čeprav to v večini primerov ni bilo nikoli dobro se ni znala spremeniti. "Calista mi je grozila, da mi bo vzela mojega medvedka in da bo eni vili zavila vrat. Hotela sem jo zaustaviti ampak sem nekako omedlela in ko sem se zbudila sem imela v roki iglo s pomirjevali." njena roka je nagonsko skočila k očem, kajti iz njih so pričele teči majhne solzice. Bila je žalostna in nekako je upala, da bo rjavolasec skočil k njej in jo potolažil. Navsezadnje je bil sedaj on njena družina.


    this post is tagged for pretty james and there are almost 603 words. on my radio's playing domino by jessie j and i am telling you oh my, this is so lame. Embarassed
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil

Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: you don’t have to be alone, alone i won’t let you go   

Nazaj na vrh Go down
 

you don’t have to be alone, alone i won’t let you go

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
HATE ME HARD, honey :: OOC :: i will find you :: the memoirs-