IščiIšči  KazaloKazalo  Latest imagesLatest images  Registriraj seRegistriraj se  PrijavaPrijava  

hi and welcome to hate me hard honey blah blah blah all this stuff comes here!!


the chatbox comes here!



name here!
name here!
name here!
credits come here!! don't be afraid to make it a little longer

Share
 

 they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

Gost


Gost


they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. EmptyPon Okt 31, 2011 11:01 pm

Spet kupček groteskno zelenih, sluzavih in z mastjo skupaj sprijetih grahovih kroglic, ki so v eni sami hitri potezi pristala na sredini njegovega plastičnega pladnja. Vsakič sproti je z gnusom premeril brozgo, ki se je v enakomernih intervalih prelagala z zajemalke na krožnik, z zajemalke na krožnik, z zajemalke na krožnik, kot v kaki tovarni. Kot bi se bolnik, ki je imel za seboj izjemno težko noč odločil izbruhati vsebino svojega želodca v kontejnerje za hrano, ki so jo nato delili mednje. Seveda, psihiatrična bolnica. Zakaj bi v takšni ustanovi stregli kaj manj prekleto ostudnega kot bruhanju podobno pizdarijo, ki so jo slavnostno oklicali za zelenjavno rižoto. Tako zelo ga je imelo da bi vse skupaj zabrisal v tisto popolnoma belo steno, ki je prej kot pomirjala, slepila vsakega ki je vanjo pogled usmeril za več kot nekaj sekund. Tako bi imel vsaj točko v katero zreti medtem ko se je dan za dnem silil zajtrkovati, s tetrapakom korenčkovega soka v rokah. Vitamini, minerali, proteini, beljakovine, vse pofukane hranilne snovi zapakirane v sokove, kašice, paštete, polpete, da ja ne bi bilo treba nikakršnih nožev, nikakršnih vilic, nikakršnih možnosti da bi si kdo sredi belega dne vzel življenje. Počutil se je kot preklet triletnik zaprt v vrtec. Kot v odgovor na svoje misli je pladenj močno stisnil v pesti, ki so ga držale na mestu in ga s treskom postavil na pult ob vitrinah s hrano. V sicer bolj ali manj tihi jedilnici, kakršna je bila ponavadi ob večerjah, je ta preprosta poteza odmevala z močjo pravkar izstreljene topovske krogle. Ozrl se je okoli sebe, s komaj opaznim nasmeškom na ustnicah. Nobenega nadzornika. Najbrž si je spet kdo izmislil kakšen nov način pobega ali poskusa samomora. Nazadnje je moral na stranišču čakati dvajset minut da je prišel na vrsto, saj so imeli toliko dela z nekim norcem, ki se je poskušal utopiti v pisoarju z zaporednim potegovanjem vode preko svoje glave. Calebu ni bilo jasno kdo za kurca bi hotel umreti plavajoč v urinu več tisoč ljudi, ki so na tisti školjki poleg scanja izvajali še bogve kaj drugega.

Tišina ki jo je presekal temnolaščev podvig s pladnjem je obstala le še nekaj sekund, zatem pa je kar nenadoma ni bilo več. Nekaj norcev je brez kakršnegakoli opozorila pričelo tekati okoli svojih miz,češ da jih lovijo vojaki s pištolami, spet drugi so se ječoč skrili pod mizo, nekateri pa so le padli v ihtav napad joka. Zmedo so v roku parih sekund prišli urejat varnostniki, vsak s svojo dozo morfija, prisilnim jopičem in resnobnim izrazom na obrazu. Opazujoč celotno situacijo je Caleb, nekoliko zmeden, na svoji levi nenadoma začutil prisotnost še enega človeškega bitja.Medtem ko je čakal na svojo, spričo izgreda zamudno porcijo ocvrtih ribjih palčk, za katere je bil tako ali tako prepričan da so imele že trikrat pretečen rok trajanja, se je z radovedno namrščenim izrazom na obrazu zasukal za devetdeset stopinj v desno. Pred njim je stalo dekle, ki je izgledalo kot srna, ki je tik pred tem da jo nekdo popovzi z avtom. Suhljata in sloka, z že nekoliko mastnimi lasmi, ki so kot zavesa objemali njene visoke ličnice, in očmi ki so široko razprte sledile dogajanju v jedilnici, mu je bila nenavadno znana. »Če ne bi izgledala tako presušena in shirana bi ti svetoval da tega raje ne jej.« Je s polnasmeškom na ustnicah pomignil proti dekletovemu pladnju, na katerem se je pacala enaka zelenorjava mešanica graha in čebulne omake kakršna se je nahajala tudi na njegovem krožniku. Glede na to da je mala preklica s svojimi velikimi srnjimi očmi še nekaj deset sekund zmedeno pregledovala prostor okoli sebe preden se je ozrla proti njemu, je dobil občutek da je še razmeroma nova. »Ampak si verjetno tako ali tako že navajena kozlati po kosilu, ne? Tako da ni problema…« Se je namuznjeno, s svojim preiskujočim pogledom sprehodil po njenih obraznih potezah, v njegovem glasu pa je bilo poleg siceršnjega sarkazma in cinizma slišati tudi lahkotno nianso iskrenega zanimanja, ko si je v spomin skušal priklicati od kje za vraga jo pozna.
---

this is a post for the lovely kit and it is 675 words long. also, i'm listening to the editors for inspiration.
comment; this sucks, like SUCKS. -.- but i love them already love

Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. EmptyTor Nov 01, 2011 1:50 am

Skoraj živčno se je oprijela plastičnega pladnja in skušala umiriti svoje dihanje ko je stala v vrsti za kosilo. Ni vedela zakaj jo je ta popolnoma vsakdanja aktivnost spravila skoraj do roba, ko se je včasih morala soočati z veliko večjimi pritiski. Nenavadno ampak nikoli pred revijo jo niso zvijali živci, vedno je stala mirno kot kip v več tisoč dolarjev vrednih oblačilih in vrtoglavih petah, medtem ko jo je sama ideja o kosilu v isti sobi z ostalimi norci spravljala ob pamet. Rahlo je zmajala z glavo sama nad sabo, ko je tako grdo govorila o svojih sojetnikih, čeprav je vedela, da sama sem ne spada. Vsaj ne zares. A vedno ko je pomislila na to, ji je v glavo skočila slika, slika ki se je znašla na naslovnici vseh možnih revij. Posneta je bila v hotelski sobi v Parizu, po eni izmed revij ki se jih Kit ni več spomnila. Niti ni znala natančno povedati kdo vse je bil v njihovi sobi – ostali modeli, nekateri fotografi, random ljudje ki jih je videla prvič. Spomnila se je svetlolasca ki se je pritiskal k njej in položil svojo toplo roko na njen gol hrbet, spomnila se je teže pladnja na njenih kolenih ko je s koščkom papirja previdno razporejala bel prah v tanke črtice, spomnila se je njene čudovite in divje prijateljice Lucije ki se je pijano smejala pri njenih nogah in spomnila se je bliska fleša ko je bil ta trenutek ovekovečil eden izmed fotografov. Seveda pa ni vedela da bo to eden izmed zadnjih trenutkov njene prijateljice, in da jo bo naslednji dan obsojal cel svet. Kot tudi ni vedela kako krhko in izmučeno je bila videli na sliki, z njenimi dolgimi lasmi ki so ji obkrožali obraz kot zavesa in bled obraz ko je dvignila pogled ravno v pravem trenutku.

Ja, bilo je veliko trenutkov na katere ni bila ponosna, in dejstvo da je zdaj stala v vrsti v prostoru kjer so ljudje tekali naokrog in se drli neumnosti je bil vsekakor eden izmed njih. Vsakič ko se je znašla v takšnem položaju jo je spomnilo na vpitje fotografov ki so silili v njo, in skoraj prestrašeno se je ozrla okrog sebe ko je zaslišala glas. Počasi in previdno je dvignila glavo ter se zastrmela v temnolasca ki jo je napeto opazoval ter skušala razločiti njegove besede, kot jim tudi dati nekakšen pomen. Zadnje čase je imela težave z najpreprostejšim pogovorom kaj šele z nekom ki jo je tako zmedel že na začetku. Še trdneje se je oprijela pladnja, njeni členki popolnoma beli a v tem trenutku je bila to edina realna stvar v tem prostoru ko je z širokimi očmi opazovala skupino ljudi ki je še nekaj sekund nazaj razgrajala po prostoru in je zdaj v prisilnih jopičih omamljena zapuščala sobo. »Kaj?« Je malce zmedeno vprašala potem pa se zbudila nazaj v realnost ko je ena izmed kuharic na njen krožnik spustila ocvrte ribje palčke. Dvignila je pogled nazaj k temnolascu ki jo je še naprej namuznjeno opazoval in sključila ramena. Toliko o anonimnosti. »To ni ravno prva šala ki sem jo slišala o manekenkah, zato oprosti če se ne smejem.« Je tiho rekla, in čutila kako energija zapušča njeno telo. Še najmanjši stavek jo je utrudil te dni, še posebej ko jo je nekdo spravil v slabo voljo. Preprosto sovražila je šale o manekenkah, kako so bile vse suhe in prav gotovo bulimične, četudi je bila prav velika večina resnična. »Sicer pa dvomim da si ti ravno popoln, glede na to kje se srečava.« Spustila je pogled nazaj k svojim copatom in zagrizla v spodnjo ustnico, kar nekako presenečena nad poplavo besed.
---
this is a post for the ohsoawesome caleb and it is 610 words long. oh and if you can't tell i haven't rp in about six months, but i do promise it'll get better in a few posts, just as soon as i get into it love

Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. EmptyTor Nov 01, 2011 2:34 am


“Touché, m’dear, touché.” Se je lahkotno zasmejal, ko se je iz svetlolaskinih ust usul presenetljivo odločen slap besed. Od takšnega suhcenega, na videz tako zelo krhkega bitja česa takšnega prav gotovo ni pričakoval. ”Ampak ja, saj veš, človek se enkrat obilnega nažre s tabletami in hey ho, off to a mental institution we go.” Je skomignil z rameni, kot bi se poskušal otresti resnosti, ki bi taki temi sicer pripadala. Resnost s katero se je ubadal vse odkar je v njegovem naročju mlahavo viselo Georgino telo, medtem ko so njegove kavbojke vase vsrkavale lužo krvi, v kateri sta sedela. Zadet kakor je bil v tistem trenutku, pač ni točno vedel kaj se dogaja. Posledice, spomini in boleče podobe so se v njegove misli naselile skupaj z mačkom, ki je sledil naslednjega jutra. Kot rezilo škarij, ki so presekale pot krvi po Georginih žilah, so bile ostre tudi bolečine ki so se iz dneva v dan nabirale v Calebu. Dokler seveda ni postal popolnoma odmaknjen od vsega in se pač odločil da ima raje da je vsega konec, kot da bi moral živeti s tako velikim bremenom na svojih plečih. Ne. Ni si smel dopustiti, da bi ga tisti občutki zopet obšli. Hitro se je ponovno zakopal v svojo udobno odejico spleteno iz sarkazma in zanikanja, ter pustil ciničnemu nasmešku, da je zopet našel svojo pot na njegove ustnice. “Nima veze zakaj oziroma čemu, si pač nor. ‘We’re all mad here.’” Zadnji stavek je bolj zarenčal kot normalno izgovoril, niti ne toliko iz jeze kot zaradi dramatičnega učinka, ki mu je vsakič znova pomagal pregnati napetost, če se je le ta odločila obvisetu v zraku. “Oprosti torej, če nisem pričakoval da se boš smejala, samo trenutek norosti pač… čakaj malo.” . Spoznanje ga je preplavilo v trenutku, ko je v mislih še enkrat premlel svetlolaskine besede. “Kako bi vedela, da se sploh šalim o manekenkah, bulimija tule pač ni ravno manekensko opravilo… razen, če…” Njegove veke so se v premerjanju njene silhuete zožile na dve mali reži. Z roko se je popraskal po zatilju, ko se je nejevernost kot kuga pričela nabirati v njegovih mislih. “No way, da si…” Njegovo premišljanje je premotil tresk jekla ob plastiko, ko se je vonj po cvrtju pričel dvigovati iznad njegovega pladnja, na katerem so sedaj počivale štiri, druga drugi identične ribe, speštane v obliko kvadra, ravnokar odmrznjene v vrelem olju. “Okej, fuj.” Se je namrščil v smeri svojega obroka. “Honestly, kdo za vraga to je?” Vprašanje je bilo sicer retorično, toda povzročilo je morilski pogled s strani Hilde, njihove kuharice, ki je s črno mrežico za lase razpeto preko koščene glave, na kateri je bila le še manjša zaplata las, dan za dnem zdolgočaseno, skoraj depresivno zrla v vsakega pacienta posebej, medtem ko so ti hodili po hrano. “Um, oprosti… Hilda. Prepričan sem da si zelo inteligentna in sposobna ženska. Or something.” Se je namrščil, ko mu je zmanjkalo besed, s katerimi bi lahko ublažil ostrino njenega pogleda. V trenutku, ko je hotel nadaljevati pogovor z neznanko, je ugotovil, da je le-ta že pobegnila do ene izmed praznih miz, pod katero se nihče ni skrival in okoli katere nihče ni tekel mini maratonov. Še zadnjič se s kislim nasmeškom ozrl proti Hildi, nato pa pograbil svoj pladenj in se v počasnem posnetku usedel nasproti svetlolase gospodičnice.

“Kit Baker, am I right?” Se je namuznil v njeno smer in se nagnil nizko nad pladenj, jakost njegovega glasu pa se je spustila na jakost šepeta. “Svaka čast, kolikor tipov se je v moji srednji šoli greblo za tiste slike v hotelu, da bi te videlo zgoraj brez, pa tudi ej. Bravo, bravissimo. In niti nisem sarkastičen, kar je redko zame.” Ni bil popolnoma prepričan kje ima svetlolaska meje, toda dejstvo je bilo, da ga je pritegnila. Prvič v dveh letih kar je bil zaprt tu notri, preganjal dolgčas z verižnim kajenjem in krajo knjig in Playboyev hišniku, preprodajanjem le the za nove cigaretne škatlice, ter nasploh naslajanjem nad vsem kar se je godilo okoli njega, je Kit, srnooka mala Kit, pritegnila njegovo pozornost.

---

this is a post for the lovely kit and it is 690 words long. also, i'm listening to arctic monkeys for inspiration.
comment;hahahah, ker comeback :’) <3
Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. EmptyTor Nov 01, 2011 3:54 am

S priprtimi očmi se je zazrla vanj saj si preprosto ni bila na jasnem kaj se dogaja. Vsaka beseda ki je prišla iz njegovih ust bi bila lahko interpretirana kot žalitev, a nekako se ji je zdelo kot da se temnolasec pri vsem skupaj le zabava in z njo deli nekakšno privatno šalo, ki je še ni bila deležna. Kljub vsemu je v sebi začutila nekaj novega, nek nov občutek pripadnosti ki ga ni poznala. Ni bila zgovoren človek, pravzaprav je le redko kdaj spregovorila – no razen ko je bila pod vplivom in dobre volje, takrat je nisi ustavil. A ko je bila trezna in prisebna Kit Baker, je bila ena izmed najbolj introvertiranih ljudi na svetu. In zdaj ko je tako stala poleg njega je čutila kar nekakšno olajšanje, saj je bilo videti kot da ima pogovor sam s sabo in ga to prav nič ne moti. Ob njegovem priznanju je iz sebe spustila nekakšen zvok ki bi ga lahko zamenjal za znak olajšanja in nekaj med 'mhm' in 'phew' saj za trenutek tam ni bila prepričana s čim točno se spopada. Res da ji ni bil videti kot največji nasilnež, a sama nikoli ni bila dober presoditelj karakterjev, kaj šele da bi znala izbirati pravo družbo. Ob njegovih besedah se ji je sapa v grlu ustavila in skoraj bi se treščila s pladnjem po glavi. Seveda ni govoril o manekenkah, ampak o popolnoma običajnih dekletih, ki so bila tu zaradi bulimije, sama pa je zaradi svoje lastne egocentričnosti in mnenja da jo morajo pač vsi poznati malodane izdala kdo je. Bravo Kit, zdržala si točno cel dan. Ko je ugotovila da je zamoten je tiho in neslišno smuknila stran in se potuhnila za eno izmed miz. Dvignila je svojo plastično žlico in začela brskati po hrani s sklonjeno glavo, zopet lepo in varno skrita pred svetom. A seveda je ob svojem ušesu spet slišala zdaj že znan glas ob katerem se ji je iz neznanega razloga povišal srčni utrip.

Z vzdihom je dvignila obraz in pomignila na sedež nasproti sebe. »Boš vsaj sedel?« Počakala je da je ležerno premaknil stol vstran in bil ponovno na istem nivoju kot ona preden je nekoliko obotavljivo podala svojo roko proti njemu. »Kit, pa saj to že veš. In… ja, hvala.« Je rekla z malce rdečice na licih, in bila presenečena da to sploh še premore. Kljub temu da je bila precej sramežljiva kar se tiče novih ljudi se svojega telesa in dejstva da ga je pač videl že cel svet nikoli ni sramovala. In zdaj je bila tu, na plastičnih stolih in jedla zeleno brozgo z temnolascem, ki si je skušal vzeti svoje življenje z tabletami. Oh, how the mighty have fallen. »Težko rečem kdaj nisi sarkastičen.« Je iskreno rekla in se prvič v njunem pogovoru res zazrla v njegove oči in bila ponovno presenečena nad elektriko ki jo je spreletela. »Ammm, misliš da bi bilo možno da bi to zadržal med nama? Mislim, kdo sem?« Je malce tišje rekla in se odkašljala. Vedno ko je govorila o incidentu se ji je v grlu nabral cmok in iz nekega razloga je težje požirala. Kdo pa bi bil ponosen na svoje fotografije kjer je samo v črnih žabah sedela na postelji, s Francoskim modelom pritisnjenim ob hrbet in lasmi ki so ji le stežka prekrivali prsi? Še enkrat je prečistila grlo dokler je ni našla glasu da bi vprašala kar si je želela. »Si jih ti videl?« Nekako se ji je zdelo kot da je vprašanje brezpredmetno če je vedel zanjo, a vseeno si je želela odgovora. Z globokim vzdihom je vase stlačila košček ribe in zeleno brozgo potem pa skoraj zastokala od užitka. Kako dolgo v sebi že ni čutila nekaj ocvrtega, nekaj kar ni bilo parjeno, surovo in imeli manj kot petdeset kalorij? V sebe je stlačila še drugo ribjo palčko in zato še tretjo preden je sploh opazila izraz na njegovem obrazu in se malce bolj dostojanstveno obrisala s prtičkom in se naslonila nazaj. »In… kako dolgo si že tu?« Pojma ni imela zakaj sploh nadaljuje pogovor z njim, ko pa si je še nekaj ur nazaj obljubila da bo preživela to izkušnjo v umobolnici v samoti brez prijateljev. A nekaj na njem jo je prisililo k govoru, želela si je vedeti več.

---

this is a post for the ohsoawesome caleb and it is 720 words long. and it got a bit better and longer now, right? in ja, omg. kok sm jst vanjga zalublena already, nemorš <3
Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. EmptyTor Nov 01, 2011 4:41 am


Glede na to, da je njegovo izzivanje in milorečeno 'podjebavanje' ljudi, v veliki večini pripeljalo do kakih bolj agresivnih odzivov, je bil iskreno presenečen nad lahkotnostjo, s katero je Kit sprejemala, celo odbijala njegove dvoumne besede. Ni si mogel kaj da ga vse skupaj ne bi zmedlo, mu spodkopalo tal pod nogami. Ni vedel kako točno se znajti v taki situaciji, saj ga do sedaj, vsaj tu notri še ni doletela. Verjetno je bilo krivo to, da so bili vsi, z njim vred, tako zelo mentalno nestabilni, da nihče več ni imel veliko preostale moči za verbalno igračkanje. Nič čudnega, melanholija in otopelost, ki sta kot lahen piš prevevali že tako sive hodnike sta učinkovito spravljali vsakega pacienta ob tisto nekaj zdrave pameti kar jim je je še ostalo. Edini način, na katerega je še lahko odreagiral na to nenadno spremembo iz napadalca v napol napadenega, je bil, da se prepusti toku. Nevsezadnje je bil že čas da se spusti z oblakov svojega predragega cinizma in dvoumnosti, ter se pribije na realna tla. Sicer mu nikoli ne bo uspelo oditi od tu. Nekaj sekund je pomišljal, preden je sprejel ponujeno dlan in jo rahlo stisnil v pozdrav. Tokrat dejanski pozdrav. »Yeah. Caleb. Oprosti moji nevljudnosti, ponavadi se najprej predstavim, preden sem do koga nesramen.« Se je zarežal in opazoval s kakšno veliko vnemo so pohane ribice izginjale v votlosti Kitinega telesa. »Ahja, that happens with me. Še sam ne vem točno kje se konča 'Caleb' in kje začne sarkazem…. Am, si prepričana da bo tvoj želodček premogel tole vse?« Se je z iskreno mero zaskrbljenosti ozrl v njen, sedaj že skorajda prazen krožnik, medtem ko je sam s svojo žlico zarisoval elipse v svoj kupček tistega kar naj bi bilo grah. »Mislim, res nočem biti nesramen ampak kaj, so te stradali tam zunaj ali kaj? Čisto iskreno izgledaš kot bi ušla iz kakšnega pro-eating-disorders tabora. Še enkrat, not indending to sound mean.« Kaj je bilo s tem nenadnim samopotrjevanjem povsem iskrene zaskrbljenosti? Pred ostalimi ljudi? Imelo ga je, da bi se parkrat oklofutal in se spravil k pameti. Ni treba, da se njegov celoten proces pristajanja na realnih tleh odvije v roku desetih minut. »Khem, am, ja. Vso srečo obdržati tako skrivnost zase. Glede na to da že vsak gumpec, vključno z mano ve kdo si.« Je pomenljivo nagrbančil čelo in se ji nekoliko opogumljajoče nasmehnil. »Ampak ja, sure, whatever. Od mene ne bo izvedel nihče. My lips are sealed.« Kot potrditev teh zadnjih nekaj besed si je v usta zbasal za polno mero brozge in preko tega vanja potisnil še celotno ribjo palčko. »Čimveč naenkrat, da je treba ja čim manjkrat okušati.« Je s še vedno napol polnimi usti pojasnil svoje nenadno basanje s tako imenovano hrano in se nonšalantno skremžil kot bi jedel posebej kislo limono. Hilda ga je gotovo že stotič tistega dne ubila s pogledom.

Njeno vprašanje ga je presenetilo kot dejanska klofuta v obraz. Če ne bi zmogel kontrolirati svojega presenečenja, bi se zagotovo zadavil s tistimi za tri žlice vrednimi grižljaji, ki so bili ravno na tem da se poženejo navzdol po njegovem prebavnem traktu. »Sem ja.« Je s pomenljivim nasmeškom na ustnicah dejal in vendarle dokončno pogoltnil tisto ribo. Sledil je Kitinem zgledu in se s prtičkom nagravžno gorčičasto rumene barve obrisal okoli ust. Spričo obarvanosti prtička je imel pri tem sicer bolj občutek, da si na obraz nanaša še več umazanije, pa dobro. »Lovely.« Je pomignil na območje sveltolaskinega telesa, ki ga je od njegovega pogleda ločevala le tanka pižama. »Ampak glede na to, da so tvoji lasje več ali manj v napoto na tisti sliki, se iskreno nisem nekaj obremenjeval z njo. Če bom gledal slike golih žensk, bom to delal kot se spodobi, ne pa v neki trashy reviji katere uslužbenci nimajo drugega dela kot da lazijo za nič hudega slutečimi, predvsem nezavednimi in mladimi dekleti kakršna si ti.« Njegov glas je bil pokroviteljski, a obenem vzpodbuden. Predvsem pa je bilo kar je dejal… resnično. Če si je hotel olajšati malce preveč napete spodnjice je bil Playboy njegov go-to magazin. Po možnosti kateri od starejših, novejši so bili pač na robu neokusnosti. Če se je o okusu pri takih revijah sploh lahko govorilo. »Ah, jaz... dve leti in pol bo naslednji mesec. Zate predvidevam da si še popolnoma zelena tule, ne? Vsaj kdaj prej te še nisem videl tu okoli. Povej mi, though. Zakaj se tako trudiš s tem, da bi tvoja identiteta ostala skrivnost? Imaš kakšne posebne ambicije začeti znova v kraju kakršen je tale ali kaj? Nič kaj optimistično, če mene vprašaš.« Poplava vprašanj se je usula iz njegovih ust kot bi kdo izvajal pritisk nad njegovim verbalnim gag-refleksom. Toliko o super zadržanem, nesramnem Calebu.
---

this is a post for the lovely kit and it is 799words long. also, i'm listening to florence+the machine for inspiration.
comment;se mu že mal rola okol nje hihi :3 exciteeeed <3
Nazaj na vrh Go down

Gost


Gost


they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. EmptyTor Nov 01, 2011 5:58 am

Ko sta se njuni roki sklenili, njegova velika in močna, njena bleda in krhka je imela občutek kot da bi sklenila nekakšen pakt, zvezo in obljubo med njima, čeprav še sama ni vedela zakaj jo je prešinila ta misel. Caleb. Nekajkrat je v glavi izgovorila to ime, da ga je povezala z obrazom pred njo, saj je bil zaenkrat še nepovezan pojem, ki si ga ni znala razlagati. Caleb… ime mu je pristajalo, nekako se kar ni mogla spomniti kako ni o njem vedno razmišljala kot o Calebu, dokler se ni zavedla da ji je bil do pet minut nazaj popoln neznanec. Ne samo neznanec, o njem še vedela ni, ni se zavedala da sploh obstaja na tem svetu poleg nje, in da se bosta nekoč njuni poti križali. »Ah, ne skrbi. Saj veš,« s palcem je pokazala nase in skomignila, »manekenka, navajena sem če se ljudje derejo name in so nesramni tudi če ne vejo mojega imena, še manj da bi se sami predstavili.« V svojih letih je seveda doživela in videla vse in še več, tudi nesramnost ji ni bila tuja. Verjetno je zato tako dobro prenašala vse mogoče žaljivke svoje mame, kot tudi njegov odnos ki ji ni niti malo prišel do živega. Še preden je uspel dokončati svoj stavek je vase zbasala vse na svojem krožniku in se s polnimi usti nekoliko krivo zazrla v krožnik pred sabo ob njegovih besedah. Počasi je pogoltnila in se v zadregi nasmehnila. »Ahm, ja. Mislim da bo prenesel.« Je nekoliko negotovo rekla in se rahlo potrepljala po ravnem trebuhu potem pa se skoraj zasmejala ob njegovih besedah. »Ooh ja, so me hranili. Jabolko s cigaretom za zajtrk, nekaj žaljivk za kosilo in kokain za večerjo. The fun.« Je skoraj namrdnjeno rekla in pokazala v krožnik. »Ti se zmrduješ nad kosilom ampak verjemi mi. Tudi če ne razložim kje se ena vrst hrane konča in druga začne so to beljakovine. Carbs.« Nagnila se je naprej in z resnim obrazom pokazala na svoj krožnik. »Carbs Caleb!« Ob svoji mali privatni šali se je prav res zasmejala na glas od misli na izraz svoje mame če bi jo videla kako golta hrano. Segla je čez mizo in z njegovega krožnika vzela eno izmed palčk, jo pomočila v zeleno brozgo in odločno ugriznila vanjo. »Mmmmm.«

Ko je imela čist krožnik ga je odrinila malce stran od sebe, saj še vedno ni bila ravno samozavestna sama s sabo in praznim krožnikom, leta in leta programiranja in žalivk ki so ji še vedno odmevali v glavi. Čutila je rdečico ki jo je oblila obraz ob njegovem priznanju in pomenljivem pogledu kako jo je pogledal, a je začuda niti malo ni bilo sram. Mogoče je bilo to zato ker je bil glede vsega tako presneto odkrit, nekaj kar je pogrešala v svojem življenju zahrbtnih govoric in hinavščine. Caleb je povedal stvari kot so bile, in za to je bila presneto hvaležna. Čutila je majhen nasmešek ki se ji je prikradel na obraz in prekrižala je roke čez prsi. »Mislim da si eden redkih ki si takšnega menja.« Nikoli se ni pritoževala čez svoje telo, a dejstvo da ni imela prsi, da je bila od nekdaj miss flat chested je bilo pač dejstvo. »Ampak ja, hvala. Tudi če si mi ravnokar rekel da sem puhoglav idiot ki se je pustil slikati za trashy revijo.« Zmajala je z glavo in skomignila. »In my defense, I was high as hell.« Pokimala je na njegove besede in se naslonila nazaj. »Popolnoma nova, niti dva dni stara.« Njegove besede so jo presenetile saj resnično ni vedela odgovora nanje. Zakaj je tako zelo hotela skriti svojo identiteto? Globoko v sebi je vedela odgovor na to, ni pa bila popolnoma prepričana ali ga je hotela deliti z njim še ta isti trenutek. A v naslednjem trenutku se je premislila in se zaradi sebi neznanega razloga spet naslonila naprej in naredila požirek vode. »Moja mama ni… ravno najbolj stabilen in dober starš. Vse kar si je želela je moje slave. In ko… ko se je naredilo vse to, ni bila kot vsi običajni starši in me silila v rehabilitacijo, ne ona je bila odločna da moram v najbolj trashy javen rehab place kar jih je, nabit z paparaci in zvezdniki, saj bo to pomagalo mojemu imiđu.« Globoko je vzdihnila in zmajala z glavo. »Moja mama je še vedno prepričana da je to najboljša stvar kar se je naredila moji karieri. In ker sem zakonsko morala oditi nekam sem izbrala najbolj inconspicious place kar jih je, kjer nihče ne bo vedel zame in lahko potihem smuknem nazaj v neznanost in ozadje ko enkrat izginem od tu.« Po še enem dolgem vzdihu je skomignila z rameni in se spet zazrla vanj. »Če pa vsi vedo kdo sem, bo eden slej ko prej povedal nekomu ki ni tu, in tako naprej in tako naprej dokler ne bodo ta kraj oblegali paparaci ki bodo želeli nov škandal, novo topless sliko in bo ta celotna zadeva spet postala cirkus.« Zmedeno se je zazrla v svoje roke in se skušala spomniti kdaj je nazadnje spregovorila toliko besed naenkrat. »Whoa, si prepričan da nisi mogoče terapevt?«
---
this is a post for the ohsoawesome caleb and it is 870 words long. in jaaaa, they're awesome. we're getting there <3
Nazaj na vrh Go down

Sponsored content




they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.   they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium. Empty

Nazaj na vrh Go down
 

they treat you like a corpse, keep you full of candy lithium.

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
HATE ME HARD, honey :: OOC :: i will find you :: the memoirs-